Živali, izkoriščane za oblačila

Živali izkoriščane za oblačila

“Povpraševanje po usnju prihaja predvsem iz ZDA, Nemčije in Velike Britanije. Skoraj vsakdo ga nosi, brez ali skoraj brez pomisleka od kje prihaja. Na tisoče indijskih krav tedensko zakoljejo zaradi njihovih kož. Odkupijo jih v podeželskih predelih Indije od revnih družin, ki jih prodajo samo po zagotovilu, da bodo živali preživele preostanek življenja na farmah. Da bi premestili živali v državo, kjer jih lahko legalno ubijejo, ubijanje krav je namreč prepovedano v večini Indije, morajo živali podkovati in zvezati, v pripravi na strašen pohod smrti, ki lahko traja tudi več dni. Večina največjih trgovskih verig prodaja indijsko usnje.”
– Odlomek iz filma Zemljani (Earthlings)

S podpiranjem volnene industrije človek ne podpira samo striženje ovc, kot si je marsikdo nedolžno predstavljal, temveč podpira tudi mučenje, trpinčenje in na koncu zakol živali.

Gosi, race in kokoši doživljajo med procesom pridobivanja puha nepopisno trpljenje. Prizadejane so jim tudi fizične poškodbe. Pogosto jim poleg perja izpulijo tudi del kože.

Za proizvodnjo velikih količin svile in tkanin je ubitih na milijone žuželk.

Usnje

Proizvodnja usnjenih izdelkov ima podoben koncept kot mlečna industrija in sicer, da gre za stranski produkt mesne industrije. Pogosto se predvideva, da je usnje samo stranski produkt mesa in da nakup in nošenje usnja ne prispevata k tej industriji. To je pravzaprav napačna predpostavka, saj usnje doprinaša k dobičkonosnosti mesne industrije in vzreje živali, veliko usnja, prodanega po vsem svetu, pa prihaja od živali, ubitih v prvi vrsti zaradi njihove kože.

Za razliko od nekaterih živalskih sestavin, lahko usnje navadno hitro opazimo. Najdemo ga pri oblačilih, čevljih, pasovih, rokavicah, torbicah in drugih dodatkih ter v nakitu. Nepričakovano se lahko pojavijo tudi na določenih neusnjenih izdelkih, npr. usnjene zaponke na platneni torbi, ali pa na usnjeni oznaki na kavbojkah. Usnje je prav tako pogosto uporabljeno za oblazinjeno pohištvo (kavči, stoli, ležalniki, avtomobilski sedeži).

Večina usnja se pridobi iz kravjih kož. Usnje se pridobiva tudi iz drugih živali; prašiči, koze, ovce in jagnjeta, mačke in psi, jeleni, losi, bivoli, voli, konji, kenguruji, kače, kuščarji, aligatorji, sloni, noji, ribe, morski psi, in celo morski skati so vsi med žrtvami v usnjarski industriji. Izdelki, ki izhajajo iz njihovih smrti se običajno uporabljajo kot oblačila in marsikateri izmed njih so oglaševani kot “eksotični” materiali.

Krave, ubite zaradi svojih kož v usnjarski industriji, so izpostavljene neznosnim bolečinam; rezanju, opeklinam tretje stopnje, odstranjevanje repa in rogov – vse to brez protibolečinskih sredstev. V klavnicah so pogosto razkosane in odrte medtem ko so še žive.

Prašiči, ubiti zaradi svojih kož, svoja življenja preživljajo prenatrpani v umazanih celicah in večina od njih nikoli ne vidi dnevne svetlobe. Testise jim izrežejo iz mod, odrežejo repke, zobe jih prepolovijo, pohabijo ušesa – vse to brez protibolečinskih sredstev. Mnogo prašičev je živih poparjenih v cisternah z vrelo vodo, zato da so njihove kože mehkejše in brez dlak.

Milijone kengurujev je ustreljenih vsako leto v Avstraliji prav zaradi njihovih kož. Po predlogu avstralske vlade je potrebno osirotele mlade ter ranjene odrasle kenguruje ubiti z obglavljenjem ali s strelom v glavo z namenom »uničenja možganov«. Ko lovci ubijejo mati kengurujko z mladičem v vreči, mladička preprosto potegnejo iz vreče materinega mrtvega telesa in ga pohodijo do smrti ali pa pustijo umreti v bolečinah.

Kljub svoji razširjenosti, je usnje enostavno zamenjati z bodisi naravnimi bodisi sintetičnimi alternativami, kot so npr. bombaž, konoplja, guma, akrilna vlakna, umetno usnje.

In kaj bi naj novi vegani storili z usnjenimi predmeti, ki jih že imajo doma? Marsikdo trdno verjame, da je edini primeren ukrep za te predmete spodoben pokop. Nenazadnje gre za dele telesa nekdaj živih bitij.

Volna

Nekateri ljudje živijo v prepričanju, da se morajo ovce vsako leto ostriči, ker jim v naravi dlake v vsakem primeru odpadejo. Takšno prepričanje nas je pripeljalo do zmotnega sklepa, da je povsem normalno vzrejati ovce, ki jih nato izkoriščamo za volno, saj bi jim volna v vsakem primeru odpadla. V resnici ovce v naravi s tem nimajo nobenih problemov, zato je kakršnakoli pomoč človeka pri tem povsem nepotrebna.

Glavni problem volnene industrije predstavljajo posebne vrste ovc (Merino), ki so jih s križanjem vzredili izključno za potrebe volnene industrije. Njihova koža je bolj nagubana, kar pomeni, da je volna gostejša, kot po navadi. Take ovce imajo predebelo volno, kar jim v toplih dneh škodi. Zaradi tega postanejo ovce žrtve zajedavcev, kar pa rejci rešujejo na poseben in krut način, saj ovcam brez anestezije odrežejo tiste dele kože, kjer se nahajajo zajedavci. To se pogosto dogaja na vlažnih delih pri repu, zato je večina ovc pri repu obrezanih. Če se to ne naredi pred pojavom zajedavcev lahko zajedavci razžrejo ovčjo kožo pri čemer živali zelo trpijo. To se lahko dogaja samo pri tej posebni vrsti ovc.

Drugi pojav krutosti povezan z ovcami je izvajanje kastracije samcev starih med 2 do 8 tednov, kar poteka brez kakršnekoli anestezije pri čemer živali zelo trpijo. Poseben problem predstavlja tudi sam način striženja ovc, ki je pogostokrat nasilen in trpeč za živali. Delavci, ki strižejo ovce niso plačani po številu ur, temveč po količini volne, ki jo pridobijo. Zato so zaradi tega pri delu zelo hitri in nemalokrat grobi, zaradi česar se mnoge živali med striženjem poškodujejo. Poleg tega se za volno ne čaka predolgo torej do konca zimske sezone, ker bi se po tem kvaliteta volne poslabšala, zato jih vedno ostrižejo pred koncem zimske sezone, kar mnoge ovce izpostavi nizkim temperaturam in mrazu. Veliko ovc zaradi tega tudi umre. Končni problem predstavlja usoda teh nesrečnih ovc. Ko ovce odslužijo svoj namen jih nemudoma napotijo v klavnice, saj je v mnogih kulturah še danes ovčje meso zelo priljubljeno S podpiranjem volnene industrije človek ne podpira samo striženje ovc, kot si je marsikdo nedolžno predstavljal, temveč podpira tudi mučenje, trpinčenje in na koncu zakol živali.

Krzno

Krznarstvo je ena najbolj krutih industrijskih panog sodobnega časa. Nošenje krzna nekaterim pomeni statusni simbol, drugim pa prestižni izdelek. Danes ni več upravičene ali moralne potrebe po krznenih izdelkih, saj imajo potrošniki na izbiro boljše alternative.

Pridobivanje krzna je krut postopek, ki se ne more z ničimer opravičiti. Krznarji velikokrat zavajajo javnost, da njihove živali živijo v najboljših razmerah, vendar je realnost povsem drugačna. Na krznenih farmah živijo živali v nepredstavljivih razmerah. Njihov konec je mnogokrat zelo krut. Metode ubijanja so zelo precizne, saj morajo paziti, da med odiranjem kože ne poškodujejo krzna. Ko žival ubijejo s strupom, plinom, injekcijo ali kakšno drugo metodo, jim odrejo kožo, ki jo potem uporabijo za nadaljnjo predelavo. V nekaterih državah jih sploh ne ubijejo, temveč samo uspavajo ali poškodujejo z udarcem po glavi. Velikokrat se tudi zgodi, da se živali prebudijo iz nezavesti ali omame in potem, ko so odrte, umirajo v strašanskih mukah.

Nobena skrivnost ni, da je to zelo dobičkonosna industrijska panoga, zato se tudi najbolj trdovratno upira spremembam, ki jih zahteva čedalje bolj ozaveščena družba, ki nasprotuje krznu in krznenim izdelkom.

V Sloveniji že mnogo let poteka kampanija civilne iniciative za ukinitev uporabe krzna, ki je od leta 2011 postala zelo intenzivna in znana pod imenom ter sloganom Za slovenijo brez krzna. Kot odgovor na vsa prizadevanja kampanije je bil leta 2013 sprejet dopolnjeni zakon o zaščiti živali, ki prepoveduje rediti ali loviti živali zaradi njihovih kožuhov, kož ali perja. Zakon bo začel veljati leta 2015. V prid zakonu je bilo zbranih več kot 6000 podpisov državljanov republike Slovenije. Vse to kaže na ozaveščenost slovenske javnosti o problematiki krznarstva.

Puh

Gosi, race in kokoši na farmah največkrat živijo v prenatrpanih in v nemogočih razmerah za življenje. Pri polni zavesti jih vsakih 6 do 7 tednov prisilno oskubijo – primejo jih za vrat in jim izpulijo vso perje. Živali doživljajo med procesom nepopisno trpljenje, povzročene pa so jim tudi fizične poškodbe, saj jim mnogokrat poleg perja izpulijo tudi del kože.

Pticam, ki so izkoriščane za nošnjo jajc, v njihovem življenju populijo perje med 5 in 15 krat, tistim, ki jih redijo za meso pa do 4 krat. Pridobivanje puha je tesno povezano tudi z rejenjem gosi za “foie gras”, ki je zaradi svoje krutosti prepovedan v mnogih državah.

Svila

Svetovna svilna industrija je vredna okoli pet milijard evrov. Svila je skozi zgodovino človeštva veljala za luksuzni izdelek. Danes je njena proizvodnja tako masovna, da se nahaja povsod, kar pomeni, da je lahko dostopna. Svila je tkanina, katere pridobivanje vključuje uporabo živali. Gosenica izleže jajca, ki izločajo niti iz katerih sprede kokon in se vanj zabubi. V roku 16 dni se razvije metulj. Vendar masovna proizvodnja svile poskrbi, da do tega nikoli ne pride, saj jih z vročo vodo, paro, kuhanjem ali pečenjem prej ubijejo, njihova vlakna pa izkoristijo. Pridobivanje svile je torej enako kruto in nemoralno kot vsi ostali postopki izkoriščanja živali za potrebe človeka. V napredni proizvodnji svile se uporablja tudi pajkova mreža, ki jo potrebujejo za izdelovanje neprebojnih jopičev. Za proizvodnjo velikih količin svile in tkanin pobijejo na milijone žuželk.