Daša Keber, ilustratorka, fotografinja in grafična oblikovalka, je letos v času prvega vala COVID-19 oblikovala aktivistični plakat, ki je bil razstavljen na različnih lokacijah po večjih mestih, obkrožil je Slovenijo preko spleta in bil natisnjen v brošurah Vegafesta. Mesec dni po objavi je avtorica plakata prejela poziv Oglaševalskega razsodišča glede pritožbe, na katero smo s skupnimi močmi pripravili odgovor, vreden branja. Več o celotni izkušnji si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Daša, bi nam za začetek lahko prosim predstavila vsebino plakata in sporočilo, ki si ga z njim želela posredovati širši javnosti?
Plakat je prikaz našega odnosa do živali in narave ter posledic, ki temu sledijo. Grafično ponazarja tržnice z živalmi in klavnice, prikazuje sekanje gozdov ter tovarne, ki onesnažujejo vodo in zrak. Iz teh prizorov se v podobi krvi in umazanije/odplak iz tovarn slika prelije v simbole virusov, ki padajo nad prestrašenega človeka, ki nosi zaščitno masko. Sliko zaključi vprašanje: “Človek, kdaj boš spregledal?”
Prikazuje torej našo realnost in dejstvo, da naša dejanja ter naš odnos do narave in živali vpliva tudi na naše zdravje in naš planet, dom nas in vseh živih bitij.

Kakšni so bili večinski odzivi na grafiko? So prevladovali pozitivni komentarji ali si imela veliko težav z negativnimi odzivi? Navsezadnje je kampanjo podprlo veliko ljudi, ti so sploh omogočili razstavo plakatov.
Najprej moram povedati, da je ta plakat nastal in bil prvič razstavljen zaradi podpore in pomoči društva SubArt iz Kranja, predvsem Teje Hafnar, ki mi večkrat odstopi plakatno mesto posebej za sporočila na temo našega odnosa do živali. Res sem hvaležna za to možnost in za podporo! Tokrat me je Teja kontaktirala s super idejo, da bi ustvarila plakat, ki prikazuje naš odnos do živali in kot eno od posledic le-tega tudi pojav raznih virusov. Da bi se končno vprašali, kdaj bomo spregledali. Takrat je bil ta plakat razstavljen prvič, v Kranju. Deljen je bil tudi po socialnih omrežjih in na splošno so bili odzivi pozitivni, veliko ljudi je delilo plakat naprej. Zdi se mi, da so tisti, ki jih je plakat razjezil ali nekaj sprožil v njih, ostali tiho. Večinoma. Drugič, ko je bil plakat razstavljen, pa se nas je nekaj aktivistk odločilo, da vsaka prostovoljno financira plakat v mestu, ki ji je blizu, in tako smo plakat razstavili še v Ljubljani, Kopru in Novi Gorici.

Mesec dni po razstavi plakatov si prejela celo uraden poziv s strani Oglaševalskega razsodišča. Nam poveš kaj več o tem?
Tako je, maja letos sem dobila prav posebno presenečenje z Oglaševalskega razsodišča, s pozivom k pisnemu odgovoru in pojasnilu. Nekdo se je namreč na Oglaševalsko razsodišče pritožil na zgoraj omenjeni aktivistični plakat. Plakati so bili torej moje grafično delo, bili pa so financirani povsem prostovoljno, s strani aktivistk.

Obtožbe so bile vse od zavajanja potrošnikov (kljub temu, da plakat ni ničesar prodajal), veganske propagande in neresničnih trditev. Oseba je k pritožbi priložila tudi razne dokumente in povezave, ki pa niso imeli neke znanstvene podlage, ki bi sporočilo mojega plakata ovrgla.

Kakšna je bila končna razsodba glede primera?
Končna razsodba je bila, da je pritožba neutemeljena in vesela sem, da je razsodišče logično in korektno presodilo, ter da še ne dopuščamo, da bi bila dela, ki spodbujajo h kritičnemu razmišljanju in samorefleksiji, utišana zaradi pristranskih osebnih mnenj in užaljenosti.

Zakaj imajo ljudje po tvojem mnenju pogosto tako burne reakcije na določena sporočila, ki opozarjajo na njihov odnos do živali in s tem povezano vsebino krožnika?
Nihče ne mara občutka, da morda nekaj, kar počne, ni prav. In nihče ne mara občutka, da je morda on sam kriv za nekaj slabega, kar se dogaja njemu ali nekomu drugemu. Zato na nek način razumem te ljudi. Mislim, da bi bil čas, da ljudje, ki na taka sporočila reagirajo z jezo, agresijo in hudim odporom, razmislijo, zakaj jih ta sporočila, ali v tem primeru tak plakat, tako zelo motijo. Ker vzbujajo občutke slabe vesti? Ker “silijo” k razmišljanju in soočanju s posledicami naših dejanj? Ker v ospredje postavljajo naš odnos do živali in resnico, ki jo radi skrijemo za zidove? Ker morda namigujejo na to, da smo tudi mi sami odgovorni za to, kar se nam dogaja?

Vegani se vsak dan soočamo s krivičnostjo, ki trenutno vlada v svetu. Ti si imela takšne nevšečnosti zgolj zaradi enega plakata, medtem ko se vsak dan vozimo mimo zavajajočih oglasov za meso, mleko in jajca, ki nam prikazujejo srečne živali, ki si malone same želijo prerezati vrat, da bodo lahko služile človeku.

Kaj meniš o takšnih oglasih in kateri se ti zdijo najbolj sporni?
Tukaj bi rada najprej izpostavila in argumentirala tisto izjavo “vegani nam nekaj vsiljujete.”
Vsak dan se na televiziji vrtijo oglasi, kjer so kot stvari razstavljeni kosi teles nekdaj živih bitij. Zunaj so povsod oglasi in plakati, ki prodajajo izdelke, polne krutosti in izkoriščanja. Pa reklame na radiu, spletni oglasi in objave.To ni vsiljevanje? Kaj pa to, da morajo živa bitja trpeti in umirati za naš užitek, tradicijo in zabavo? Da so prisiljena živeti kot sužnji in so dobesedno potisnjena v klavnice?
Medtem ko nekoga zmoti plakat, kot je moj, lahko na reklamah vsak dan opazimo zavajanja vseh vrst. Na primer “Piščancem prijazna reja.” Le kako je izkoriščanje in klanje lahko prijazno živalim? Pa srečne kravice z malih kmetij, ki mleko, namenjeno svojim teličkom, z veseljem podarijo za čokolado. Nihče seveda ne pokaže, kako življenje teh kravic poteka v resnici. Kje končajo njihovi telički, kako dolgo te krave živijo in kako umrejo? Risbe nasmejanih prašičkov na logotipih mesnic in dobesedno norčevanje iz živih bitij s poimenovanjem njihovih trupel z imeni priljubljenih otroških likov. Srečne živali, ki so celo življenje izkoriščane za dobiček in užitek človeka. Reklamiranje izdelkov, ki škodujejo našemu zdravju, našemu planetu in čuteča bitja tretirajo kot stvari. Morda bi bilo bolje, če bi imeli ljudje toliko volje do pritožbe v primerih, kjer gre dejansko za zavajanje in propagando industrije, ki jim je pomemben le denar? Da bi se pritožili nad dejstvom, da se čuteča bitja obravnava kot predmete in izdelke.

Sicer si avtorica številnih grafik. Katere bi izpostavila? Kje lahko spremljamo tvojo ustvarjalnost in ali nam ob prihajajočih praznikih pripravljaš kakšno novost?
Ponavadi ustvarjam, ko pride navdih, ko začutim, da moram dati občutke iz sebe, in največkrat ob kakšnih praznikih, kjer je pod pretvezo sočutja in ljubezni še več ubijanja živali. Velik odziv je bil na moj božični plakat s prašičkom, ki Božička prosi za življenje (tudi ta je bil razstavljen po mestih), pa skica za čas Martinovega, ki prikazuje žalost tradicije, risba žalostne kokoši iz jajčne industrije, pa malo bolj kontroverzna slika z Jezusom in jagenjčkom. Želim si, seveda, tudi letos ustvariti kaj novega in upam, da mi to tudi uspe, kljub malce čudnim časom. Moja dela lahko spremljate na Facebook strani: Daša’s artivism.

Daša, najlepše se ti zahvaljujemo za intervju. Vsekakor se bomo potrudili pokazati čim večjo podporo tudi ob tvojih naslednjih projektih!

Razsodba Oglaševalskega razsodišča

Vprašanja pripravila: Maja Hrovat

Objavljeno: 23.11.2020