Izšla je knjiga Etika v kuhinji

 

novica_etika-v-kuhinji.jpg

 

Pri Založbi Planet je izšla knjiga Etika v kuhinji. Avtorja Gary L. Francione in Anna Charlton v njej trdita, da če pripisujemo živalim moralno vrednost – če zavračamo idejo, da so živali stvari – potem je dobro, da v skladu z lastnim prepričanjem ne uživamo več hrane živalskega izvora. Mnogim med nami je neprijetno razmišljati o živalih, ki končajo na naših krožnikih. Morda smo že pomislili, da bi nehali jesti hrano živalskega izvora, vendar so nas ustavili številni izgovori. Avtorja raziščeta 39 izgovorov, ki sta jih slišala kot dolgoletna vegana. Posebej obdelata vsak izgovor in pojasnita njegovo nesmiselnost. Brez žargona ali zapletene teorije predstavita jasno, zdravorazumsko razmišljanje o etiki odnosa do živali.

O avtorjih

Gary L. Francione je ugledni profesor prava in filozofije na pravni fakulteti Rutgers (Rutgers University School of Law).

Anna Charlton je izredna profesorica prava na pravni fakulteti Rutgers. Med letoma 1990 in 2000 je ustanovila in skupaj z Garyjem L. Francionejem vodila Rutgers Animal Rights Law Clinic.

Odlomki iz knjige

Je veganska prehrana res skrajna?
V resnici je skrajnost jesti razpadajoča trupla, zatem mleko, namenjeno mladičem druge življenjske vrste, in pa neoplojena ptičja jajca. Skrajnost je imeti nekatere živali za družinske člane in istočasno zabadati vilice v trupla drugih živali. Skrajnost je misliti, da je moralno sprejemljivo povzročati trpljenje in smrt čutečim bitjem, zgolj zato, ker so »dobrega okusa«. Skrajnost je reči, da se zavedate, da ni mogoče moralno upravičiti »nepotrebnega« trpljenja in ubijanja, potem pa dan za dnem nadaljujete s popolnoma nepotrebnim izkoriščanjem živali. Skrajnost je spodbujati otroke k ljubezni do živali, ob tem pa jih učiti, da lahko tiste, ki jih imajo radi, tudi prizadenejo. Otroke učimo, da je ljubezen združljiva z nasiljem. To je huda skrajnost in to je tudi zelo žalostno. Skrajnost je govoriti, da imamo radi živali, ob tem pa še naprej jesti njihove trupe in izločke.

Ampak… ali ni moja hrana stvar moje izbire?
Prehranjevanje z živili živalskega izvora je lahko »izbira« le toliko časa, dokler vam družba dopušča početi stvari, ki so očitno in nesporno zgrešene z moralnega vidika. Ni mogoče moralno upravičiti prehranjevanja z živili živalskega izvora. Drugače povedano, nima smisla reči, da je po našem prepričanju moralno zgrešeno povzročati nepotrebno trpljenje živalim, in v isti sapi trditi, da je povzročanje nepotrebnega trpljenja živalim zgolj stvar naše izbire.

Ampak… živali jedo druge živali
Nekatere živali resnično jedo druge živali. O tem ni dvoma. Toda kakšno vlogo ima to pri razmisleku, ali naj mi jemo hrano živalskega izvora? To je retorično vprašanje. Odgovor je jasen: to nima nikakršne vloge. Živali počnejo vse vrste stvari, ki jih ljudje nimamo za sprejemljive. Na primer, psi se iztrebljajo in spolno občujejo na ulici. Ali to pomeni, da bi morali slediti njihovemu zgledu, ali da bi bilo pasje obnašanje opravičilo za ljudi, ki bi to sami počeli?

Ampak… ljudje smo na vrhu prehranjevalne verige
Kakšne prehranjevalne verige? Ta pomislek je samo drugače postavljeno vprašanje, ali naša moč in zmožnost za izkoriščanje živali moralno upravičujeta, da to res počnemo. Takoj bi uvideli težavo, če bi kdo izrazil ta pomislek v človeškem okviru. Na primer, nekoč so trdili, da so belopolti prebivalci zahodne Evrope po naravi več vredni od Afričanov, ker so jih bili sposobni zasužnjiti. V resnici ne obstaja nikakršna »prehranjevalna veriga«. Ta pojem smo si izmislili, da bi bilo naše izkoriščanje živali videti utemeljeno v naravnem svetu. Izjava, da smo ljudje na vrhu prehranjevalne verige, je enaka izjavi, da smo sposobni zatirati in izkoriščati vse druge življenjske vrste na planetu. To je morda res, vendar nima nobenega pomena z moralnega vidika.

Ampak… tudi rastlinam povzročamo bolečino, ker jih jemo!
Čemu bi se pri rastlinah razvila značilnost, s katero si nimajo kaj pomagati. Če bi rastline čutile bolečino, ne bi mogle glede tega ničesar storiti. Lahko bi samo trpele bolečino, kajti rastline ne morejo steči stran.

Ampak… prestar sem, da bi postal vegan
Nikoli niste prestari, da bi naredili nekaj, za kar mislite, da morate narediti. Starost ni nikoli sprejemljivo opravičilo. Pomislite na podoben primer s področja človekovih pravic. Ali bi kdo, ki je dojel nemoralnost rasizma, rekel prestar sem za spremembo?

Več o knjigi

 

Objavljeno 12. avgust 2014