Zgodba nekega šestnajstletnika

clanek-pikova-1.jpg

 

Pisalo se je leto 2011, ko sem v zavetišče za živali peljala poškodovanega muca. V zavetišču sem vedno pasla pogled na psih … Od nekdaj sem si želela psa.

clanek-pikova-2.jpg

Ko sem izpolnjevala papirje za sprejem in zdravljenje mucka, izza vogala prikoraka okrogel, prestrašen kratkonogi in velikooki Piko. Ker jaz ne bi bila jaz, če se ne bi dotaknila vsakega kosmatinca, sem nemudoma počepnila, stegnila roke in ga povabila k sebi … Stisnil se je k meni ves boječ, ampak z iskricami upanja v očeh. Polona iz zavetišča mi je razložila, da je Piko 11-letnik, ki ga je gospodar pripeljal v zavetišče mesec pred mojim prihodom. 

Vprašala sem jo, kdo lahko odvrže oziroma zapusti bitje, ki je bilo ob njem vse svoje življenje, in njen odgovor je bil več kot pričakovan: »Ljudje so kruti … ne spoštujejo nikogar …« Pri Piku je bilo celo tako, da so ga morali vzeti zastonj, sicer mu je lastnik napovedal žalostno usodo. Ubogo bitje, kljub vsemu je imel lastnika rad, saj je vidno žaloval, bil je otožen … Ni besed, s katerimi bi opisala pogled v njegovih očeh, paralo se mi je srce.

A morala sem domov. Le stežka sem ga pustila za seboj, saj sva se takoj navezala. Težka je bila pot domov, solze so mi lile v potoku. Nato pa pomislim, da lahko zdaj svojemu možeku rečem, da bi, ker imam naslednji dan ravno rojstni dan, vseeno šla ponj. No, in moj možek privoli. Juhuuuu, sem si mislila in takoj odšla v avto, seveda nepripravljena, brez posod, ležišč, ovratnice, povodca. Ampak ljubezen do Pika je bila premočna.

Prispela sva v zavetišče. Pritekel je Piko. Moja bebika, moj sonček, moj otroček (naj se sliši še tako čudno, ampak moje živali so moji otroci), stekla sem k njemu in takoj sva se stiskala.

Oskrbnici Poloni sem rekla, da gre kuža z mano. Vprašala me je, ali se zavedam, da je star, da s starostjo pridejo težave. Že tako ali tako je imel v preteklosti menda raka na modih, ki so ga sicer operirali. Pes s starostjo prinese strošek, mi je dejala.

clanek-pikova-3.jpg

Brez oklevanja sem vprašala, kje podpišem, da se lahko odpravimo. Brez nadaljnjih vprašanj smo uredili dokumentacijo in se takoj odpeljali. Na začetku ga sploh nisem mogla spraviti v avto, revež se ga je bal kot hudič križa. Ko smo prispeli domov, je spoznal mojo trinogo mačko. Nobenih težav. Super, kaj hočeš lepšega kot pes in maček, prijatelja za vedno.
Potem smo počasi spoznavali, s kakšnimi travmami se je kuža moral soočati v preteklosti. Ovratnice mu nisem mogla nadeti. Ni je maral, bog ne daj, da bi mu nadela še povodec, saj se ni premaknil z mesta.

Počasi smo se naučili, da to ni nobena groza, ovratnico je sčasoma vzljubil, povodca pa še danes ne mara. Potem smo ugotovili, da se boji vsega, kar je videti kot palica. Nisem smela pometati, ker je pričel kar jokati. Počasi sem ga navadila, da pri nas palica pomeni dobro, in ne slabo. Tudi moške družbe ni prenesel. Na mojega moža se je sicer navezal, še vedno pa se vidi, da se drugih moških boji.

Kar nekaj let je minilo od dneva, ko sem ga posvojila, in še danes sva neločljiva. Ne predstavljam si življenja brez njega, imam ga najraje na svetu. Vsako leto varčujem kot obsedena, da ga lahko za sedem dni peljem na morje, ker je to dobro za dihala. Nikamor, ampak res nikamor ne grem brez njega. Vedno iščemo možnost, da je lahko z mano. Doma ima svojo posteljo zgolj in samo zato, da se odrine, da lažje pride na kavč ali posteljo. Spi pri naju, ko me ima dovolj, pa se prestavi na kavč.

Ampak, tako kot je rekla Polona, s starostjo so se začele težave. Piko čedalje slabše vidi, sliši, težko hodi, težave z zobki in srčkom ... Vsak teden pri veterinarju in enormni stroški, škatla zdravil, ki jih mora jemati trikrat na dan … Pa sem si rekla, naj me vrag vzame, mogoče pa mu bo pomagala rastlinska prehrana. Že tako rad je sadje in zelenjavo, zakaj potem ne bi jedel samo tega?

clanek-pikova-4.jpg

Tako mu vsak dan skuham riž ali makarone, zraven vedno dobi surovo naribano korenje in bučko, včasih tudi kakšno zelenjavno juhico. Obožuje solato, banane, jabolka, hruške, mango, vse možno sadje! In odkar je Piko na rastlinski prehrani, se je tudi njegovo stanje malo izboljšalo. Ozdravel čudežno ne bo, ampak pomaga pa mu: lažje vzdržuje težo, zobje niso več vneti, lažje se premika, ima več energije. Ko je izvedel, da Piko je samo rastlinsko hrano, nas je pri tem podprl tudi veterinar.

S srčkom Piko težav nima, kar ga trenutno pesti, je bronhitis, pa tudi za to še iščem alternativo, ki bi mu na dolgi rok pomagala. Pri svojih 16 letih ima še vse zobke, predvsem pa ogromno življenjsko voljo!

Rada bi vas spodbudila – bodite pogumni, ponudite svojemu pasjemu ljubljenčku rastlinsko hrano, skupaj odkrivajte, kaj mu ustreza. Ni vrag, da tudi vam uspe, kar je uspelo meni! Tako lahko izboljšate kvaliteto življenja svojemu članu in mu celo podaljšate življenjsko dobo. Konec koncev, moj Pikec je dočakal že 16. leto in ciljamo samo še višje!

Žal je na svetu še vse preveč ljudi, ki trpinčijo živali, z njimi ne ravnajo odgovorno in skrbno. Ne kupujte živali, saj jih je toliko, ki si želijo in potrebujejo streho nad glavo in človeško ljubezen. Nikoli ne posvajajte z očmi, marveč s srcem. Naj vas ne odvrne njihova starost. Dajte vsakemu možnost, verjemite, vse vam bodo povrnili. Iz lastnih izkušenj povem – in v čast mi je, da si je Piko izbral ravno mene. Dajmo možnost drugim, in ne samo samim sebi, tako bo naš svet lepši in boljši!

 

Avtor: Martina Mlakar
Lektura: Tadeja Ivančič

Objavljeno: 26. april 2016