Zdravniki in mediji

clanek_zdravniki_mediji-1.jpgDr. Vladimir Pirnat na skrajni desni

Po internetu spet kroži slabo mnenje o zdravnikih. Tokrat je izvor tega kroženja kolega, ki se glede na napoved voditeljice oddaje že 20 let ukvarja z redukcijo telesne teže in je nastopil na oddaji Dobro jutro, rubrika Moje zdravo telo. Na oddajo so povabili promotorje različnih diet in načinov bolj ali manj zdrave prehrane ter kolega zdravnika, mag. znanosti, specialista internista in psihologa kot avtoriteto, ki je o vsakem načinu prehranjevanja sodil s stališča stroke. Na stroko in »njemu dostopne študije« se je skliceval tudi sam. Z marsikaterim njegovim stališčem se lahko strinjam. Tako glede na skrb za čimbolj biološko pridelano in neonesnaženo hrano ter na potrebo po fizični aktivnosti. Me je pa presenetilo njegovo neverjetno nasprotovanje veganski hrani. Kolega je izjavil, da »človeško telo ne zna samo narediti beljakovin in da rastlinske beljakovine nimajo vseh sestavin, ki jih telo potrebuje ter da zato človek mora uživati vsaj eno tretjino beljakovin živalskega izvora«. Pozneje razloži, da gre za esencialne aminoklisline in da bi naj te dobili iz živalskega izvora. Ter nadaljuje: »Veganstvo se mi zdi po dosedanjih študijah, ki so bile meni dostopne, problematično. Mislim celo, da so bili neki zapleti celo pri nas z nekimi starši, ki so otroka praktično prehranjevali vegansko in je prišlo do nekih težav.« Pri teh izjavah me najbolj moti besedica mora. Človek mora uživati hrano živalskega izvora, da lahko preživi, ker esencialnih aminokislin v rastlinah ni. Sicer, tako misli, »bo prišlo do nekih težav«. Vsi vemo, kakšnih. Osemmesečni dojenček je umrl. Zdravnik implicitno sporoča, da je za njegovo smrt kriva veganska hrana.

Domnevam, da je kolegu dostopen pregledni članek v Zdravniškem vestniku (83) 2014: 169-81. Vegetarijanska prehrana pri otrocih – praktična navodila. Med vrsticami tega članka je moč brati, da so ga napisali vsejedi, ki tudi priporočajo vsejedstvo kot način prehranjevanja otrok, vendar je v članku jasno sporočilo, da je za vsako potencialno prehrambeno zagato veganov moč najti odgovor znotraj veganskega načina prehranjevanja. To pomeni, da so tudi vse esencialne aminokisline na voljo v rastlinah. Z izjavo, da presoja po njemu dostopnih raziskavah ne pove pravzaprav ničesar in vse. Ničesar, ker poslušalci ne vemo, katere raziskave ima v svojem predalu in vse, ker je dandanes vse medicinsko znanje na voljo na klik računalniške miške. Tudi objavljene raziskave, da je veganski način prehranjevanja bolj učinkovit pri zdravljenju sladkorne bolezni od uradne medicinsko priporočene diete. In podobno na področju kardiovaskularnih obolenj. Tako, da gre tu bolj za vprašanje lastne motivacije, katere raziskave posamezni zdravnik želi, da so mu na voljo. Oz. njih izvlečki. Kako lahko razumem, da zdravnik internist, prehrambeni strokovnjak na TV, sklicujoč se na stroko, trdi, da moramo uživati hrano živalskega izvora, če želimo biti zdravi? In ali me lahko moti, da na TV oddaji govori neresnice? Smo se zdravniki dolžni izobraževati iz svojega področja terapevtskega delovanja? In govoriti dejstva na podlagi objavljenih raziskav in ne lastnih socialnih predstav, kako se prehranjevati? Konec koncev se tudi kolega v omenjeni oddaji ves čas sklicuje na stroko. V oddaji nastopa kot zdravnik, ki zastopa uradno medicinsko doktrino na podlagi objavljenih raziskav, kot vrhunska avtoriteta, ki razsoja med različnimi pristopi do prehranjevanja in tako vpliva na predstave vseh ljudi, ki oddajo spremljajo. In če zdravnik izjavi na televiziji, da je prehrano živalskega izvora potrebno jesti, da zagotovimo telesu zdravje, utrjuje prepričanja večine, da je vsejedstvo nujno za preživetje ljudi.

Zakaj je to pomembno?

Ker če uživamo jedi živalskega izvora, podpiramo zlorabo in trpljenje živali in onesnaževanje celega planeta. V končni fazi omogočamo lakoto. Če bi se v Evropi odločili samo za vegetarijanski način prehranjevanja, bi prihranili od 35-40% pitne vode. Zato je to pomembno.

Zakaj zdravnik priporoča, da jemo jedi živalskega izvora kljub znanstvenim dejstvom, ki govorijo drugače?

Ker bi se potem moral vprašati o lastnih moralno-etičnih vrednotah. Ker bi moral na glas reči, jaz se zavestno odločam, da bom s svojim načinom prehrane povzročal bolečino drugim živim bitjem. Seveda se potem moram vprašati, kaj je z mojo predstavo, da sem dober človek. Vsi potrebujemo to predstavo. In pri tem smo pogosto precej prizanesljivi do sebe. Vem, ker sem bil tam. Ker sem tudi sam užival hrano živalskega izvora. In imel predstavo, da sem dober človek. In te predstave se oklepam, kot tudi potrebe, da ohranim dosedanji način prehranjevanja. In ko racionaliziram zase, da ne bi mogel preživeti brez hrane živalskega izvora, načrtno spregledam informacije, ki so v nasprotju z mojimi potrebami, ob tem pa v to prepričujem tudi gledalce TV oddaje ne glede na znanstvena dognanja, na katera se kot strokovnjak sklicujem. To pa ni prav. Ker s tem prevzemam odgovornost za odločitve drugih ljudi na svoja ramena.

Kako je z nezavednimi motivi oklepanja vsejedstva?

Ob rojstvu poteka uživanje hrane (dojenje) skupaj s ponotranjanjem ljubezni v toplem materinem objemu. Takrat se hrana asociacijsko poveže z ljubeznijo. Otrok pozneje ljubezen družinskim članom vrača podobno preko hrane – ko je že sit in ne želi več jesti, použije »eno žličko za očija, eno za mamico in eno za sestrico«. Družinska srečanja ob obloženi mizi so obložena s hrano in ljubeznijo, rojstnodnevna torta – večja je bila materina ljubezen, več jajc je dala vanjo. Paketi od doma vojakom na služenju vojaškega roka niso vsebovali samo keksov, ampak še ljubezen, s katero so bili pečeni, pa so zato imeli povsem drug okus kot keksi, ki jih je od doma dobil kolega sovojak. Hrana, ki smo jo študentje prinesli v Ljubljano od doma, je imela drug okus kot če smo jo kupili v Ljubljani. Hrana je dober antidepresiv. Sploh hrana lastnega otroštva, ker se asociacijsko poveže z občutki našega otroštva in materino ljubeznijo, ki je bila še najbliže brezpogojni ljubezni. Zato bodo naše mame vedno bolje skuhale kosilo od Bineta, ki nastopa v Gostilni, ki vsake toliko išče šefa. To pomeni, če se zavestno odločim spremeniti način prehranjevanja, se zavestno odpovedujem tudi hrani, ki jo nezavedno asociacijsko povezujem z brezpogojno ljubeznijo. Se pravi, da se odpovedujem občutku, da sem ljubljen. In zato je to tako težko.

clanek_zdravniki_mediji-2.jpg

Sprejmem. Ni pa prav, da zaradi tega, ker sami ne zmoremo spremembe, ker ne želimo ozavestiti nezavednih motivov, ki nas priklepajo na vsejedstvo, še druge odvračamo od spremembe, ki jo lahko sprejmejo zase. Samo zato, da bi imeli mi manj občutkov krivde in slabe vesti. To pa je nezrelo.

Zavedati se moramo, da zdravniki svoje nasvete, tudi če se sklicujemo na stroko in »nam dostopne raziskave«, ne črpamo le iz medicinsko-biološke paradigme, temveč tudi iz socialnih predstav, ki smo jih prejeli v fazi odraščanja. Predstavo, kaj hrana je, smo najprej dobili od mame. Ker nas ima mama rada, ve, kaj je za nas dobro in za naše zdravje. Če so ta najzgodnejša sporočila v nasprotju z znanstvenimi spoznanji, pride do notranjega konflikta. Tega naš jaz ne prenaša najbolje in en del izrine. Kdaj bomo izgubili več – če se odpovemo spoznanjem znanosti, kjer gre samo za razumsko predelavo informacij, ali če postavimo mejo sporočilom matere, začinjenimi s skrbjo za nas in ljubeznijo, kar nagovarja našo čustveno sfero? Tudi zdravniki imamo matere in potrebo, da smo ljubljeni. In tega ne smemo pozabiti, še posebej ne takrat, ko lahko ta dejstva vplivajo na našo komunikacijo v javnosti.

Če sklenem: pomembno je, da delamo na svoji budnosti in ozaveščanju naših nezavednih motivov, ki vplivajo na način, kako čustvujemo, kaj in kako govorimo ter kako sprejemamo življenjske odločitve. Samo potem bomo lahko kot strokovnjaki podajali informacije, ki bodo dejansko izvirale iz medicinsko biološke paradigme in stale na podlagi raziskav, ki so na voljo (in ne, ki so nam na voljo, ker gre tu že za nezavedno selekcijo), ne pa da bomo dajali nasvete naših mam v preobleki medicinsko-biološke paradigme. V konkretnem primeru, če bi kolega tak način zmogel, ne bi delal škode. Tako pa je samo ojačal odpore do spremembe pri poslušalcih, ki so že razmišljali o veganski prehrani kot nečemu, kar posameznika spreminja v boljšega človeka. Ker ne podpira mučenja živali in uničevanja planeta iz tega naslova. In to samo zato, ker je bil prelen, da bi opravil s svojimi nezavednimi konfliktnimi vsebinami.

 

mag. Miloš Židanik, dr. med., spec. psihiater
Zdravstveni zavod Vaše zdravje

Preberite tudi: Ivan Soče: Slabo jutro – zakaj nisem nastopil na TV


Objavljeno: 11. julij 2014