Morda za začetek pojasnimo, kaj je veganstvo in vegetarijanstvo. Vegetarijanstvo je prehrana, ki od živil živalskega izvora izključuje le meso. Če nekdo od živil živalskega izvora še vedno uživa mleko, mlečne izdelke in jajca, ga imenujemo lakto-ovo-vegetarijanec. Če uživa samo jajca, je ovo-vegetarijanec, če uživa samo mleko in mlečne izdelke je lakto-vegetarijanec. Veganstvo pa izključuje vsa živila živalskega izvora, torej meso, mleko, med, jajca. Vsi ostali tipi prehrane (presnojedstvo, frutarijanstvo, makrobiotika) z veganstvom kot gibanjem za pravice živali nimajo popolnoma nič. Nekoga, ki jé meso rib, se nikakor ne šteje med vegetarijance ali vegane. V javnosti se namreč pogosto širi mit, da vegetarijanci jedo ribe, kar seveda ne drži. Poleg tega se v javnosti širi še kup drugih mitov in netočnosti glede veganstva, zato je pomembno, da jih vsaj nekaj razjasnimo. Mediji nas dnevno bombardirajo z informacijami o tem, da veganstvo ni primerno, da je pomanjkljivo in tvegano, še posebej za otroke. Na tem mestu je potrebno poudariti, da je edini relevanten način, kako določiti primernost/zdravost določene prehrane, znanstvena metoda. Veganska prehrana je izredno dobro raziskana in znanstveni konsenz (ki je najvišji status znanstvenega stališča) lepo povzame stališče največjih prehranskih organizacij v svetu:
“Pravilno sestavljena vegetarijanska in veganska prehrana je primerna in zdrava za vse stopnje človekovega razvoja, vključno z dojenjem, nosečnostjo, otroštvom, za starostnike, športnike in fizične delavce. Ima številne prednosti, kot je manjša pojavnost raka, bolezni srca in ožilja, diabetesa tipa II, manjša pojavnost povišanega krvnega tlaka in telesne teže itd.”
Kar zadeva stroko torej ni nobenega dvoma o primernosti veganstva, tako za otroke kot odrasle, za fizične delavce ali športnike. Zakaj nekateri iz tako imenovane slovenske stroke tako očitno nasprotujejo znanstveno dokazanim stališčem? Razlog leži predvsem v nepoznavanju znanstvenih študij in v osebnih predsodkih oz. ideologiji. Posledica njihove ideologije pa je izredno pristransko primerjanje veganske prehrane z njim ljubimi prehranskimi načini. Poudarjajo možne napake veganstva preko vseh mej, popolnoma ignorirajo vse znanstveno dokazane prednosti take prehrane, na drugi strani pa zanikajo vse potencialne težave mešane prehrane. Vse težave oz. tveganja odpravijo z „uravnoteženostjo“. Namesto da bi enak kriterij uravnoteženosti uporabili tudi pri veganski prehrani, tam raje iščejo posameznike, ki so storili napako in namesto da bi jim pomagali z nasvetom, jih skušajo prestrašiti, da se vrnejo v »normalen« način prehranjevanja ali pa jih celo javno prikazujejo kot »dokaz« o škodljivosti veganstva. Tako neuravnoteženo in pristransko prikazovanje prehrane je nedopustno in nestrokovno, je pa tipično za tako imenovano slovensko stroko. Posledično mediji znanstveno nepodprta stališča nekritično širijo, k temu ljudje primešajo še lastne predsodke (npr: če ne ješ mesa, nisi močan za fizično delo ali šport – kar je znanost že davno ovrgla) in tako se dezinformacije neovirano širijo. Znanost je torej glede veganstva jasna. Žal pa velika večina ljudi ne ve, kaj je to »znanstveno potrjeno«, saj menijo, da znanstveno potrditev predstavlja že to, da se pod neko knjigo podpiše doktor, ali če je na koncu nekaj referenc. Še huje, nekateri celo verjamejo, da so informacije v dokumentrcu ali prispevku na »YouTube« »znanstveni dokaz«. Znanost predstavlja izključno znanstveni konsenz, ki temelji na ogromnem številu raziskav. Citiranje izoliranih, iz celotnega konteksta vzetih ali narobe interpretiranih študij, citiranje »osebnih izkušenj« ali »osebnih mnenj« (tudi če so to mnenja zdravnikov ali znanstvenikov) ni znanost in na ta način ni možno spodbijati znanstvenega konsenza.
Gledano iz vidika znanosti torej ni nobenega razloga, da bi človek v katerikoli razvojni stopnji ali nivojem fizične aktivnosti užival živila živalskega izvora, niti ta živila niso boljši ali celo neobhoden vir hranilnih snovi.
Tu je treba poudariti, da je okus stvar, ki se ga človek priuči v prvih letih svojega življenja in je zato popolnoma relativen. Hkrati pa se bo nekdo, ki je v otroštvu užival meso, tega okusa zelo težko odvadil in ga bo celo življenje tretiral kot »dobrega«. Nekdo, ki se na ta okus nikoli ni navadil, mu okus nikakor ne bo všeč. Žal pa se vse prevečkrat okus živalske hrane smatra kot absoluten in pozitiven, kar seveda ne drži.
Še pomembnejše je dejstvo, da je okus podvržen višjim načelom, kot je posameznikova etika, pogled na svet oz. norme. To lahko najbolje ponazorim na primeru. Če bi na primer nekdo pripravil jed iz nekaj mladičev nemškega ovčarja (labradorca, maltežana itd.) ali tigrastih muck, bi se velika večina v naši družbi nad tem zgražala in jedi ne bi niti poskusili, kljub čudoviti in gurmansko dodelani brusnični omaki ali okusnim poprovim prelivom z drobnjakom, s katerim bi bili mladički postreženi. Brez sence dvoma bi bila jed podobno okusna, če bi bili namesto pasjih mladičkov uporabljeni piščančki ali mladič kakšne druge živali. Večina bi ga pojedla brez kakršnihkoli težav, če ne bi vedeli, kaj jedo. Zakaj torej tako različna reakcija? Okus očitno ni razlog za odklonilen odziv nad omenjenim živilom, saj je v obeh primerih enak. Kar je še bolj pomembno, večina ne bi želela jedi niti poskusiti, da bi sploh lahko govorili o okusu. Torej je v primerjavi z osebno normo, ki določa, kaj štejemo kot hrano in kaj ne, okus popolnoma brezpredmeten. Zato nikakor ni smiselno, da se okus upošteva kot kriterij ocenjevanja/primerjave posmeznih prehran, saj je okus nepomemben glede na etiko/normo. Torej je daleč nad pomembnostjo okusa norma, mnenje posameznika o tem, kaj pojmuje kot hrano in kaj ne. Za določanje te norme pa ni kriterij užitnost, hranljivost ali kakšen drug smiseln parameter, pač pa je norma izbrana povsem arbitrarno. Razlika med veganstvom in vsejedstvom je torej v tem, da imajo izbrane drugačne norme, oz. da se zgražajo nad uživanjem drugih živil. Če so dovoljena živila pri vsejedih izbrana več ali manj naključno (pač glede na tradicijo), pa so živila pri veganih izbrana s premislekom in imajo podlago v dejstvih in logiki (manjše uničevanje okolja, etika, logična doslednost).
Občutek odvratnosti pri veganu, da bi pojedel meso katerekoli živali, je torej v sami osnovi identičen občutku odvratnosti pri vsejedem, da bi pojedel mladička mucke. In v nobenem primeru okus ne igra popolnoma nikakršne vloge. Iz tega logično sledi tudi to, da če nekoga, ki ne želi jesti muck, ne razglasimo za »razvajenega« ali da »ima polno rit vsega«, tega iz enakega razloga ne moremo narediti za vegana.
Zelo zanimivo je tudi dejstvo, da zgoraj omenjena norma velja IZKLJUČNO za živila živalskega izvora. Pri rastlinski hrani ni nobenih norm, saj se vsa užitna rastlinska hrana šteje kot hrana; tu je za izbiro odločilen le okus. Z drugimi besedami: užitna rastlinska hrana je sprejemljiva za vse ljudi vsepovsod, živalska hrana pa je za vse ljudi nesprejemljiva, razen za določena živila, za katera so se v določeni družbi ljudje dogovorili in navadili, da so sprejemljiva. Zanimivo je to, da se različne družbe navadijo jesti različna živalska živila in se zgražajo nad družbami z drugačnimi navadami (nekateri jedo surove mastne črve, drugi kužke, tretji se zgražajo nad tistimi, ki jedo konje itd.). Vegani so tu le storili korak naprej in so namesto naključne in logično nekonsistentne vsejede norme določili enotno normo, ki temelji na logiki in znanstvenih dejstvih.
Avtor: Marko Čenčur
Objavljeno v reviji Društva za osvoboditev živali in njihove pravice št. 29
