Transgrancanaria 360°- 265 kilometrski ultramaraton po Gran Canarii

Veliki intervju z veganskim ultramaratoncem in ekološkim kmetovalcem Mihom Lindičem

Pred tremi leti smo z ultramaratoncem in ekološkim kmetovalcem Mihom Lindičem že naredili intervju. Letos pa je Mih od 22. do 25. februarja tekel na Gran Canarii, enem od Kanarskih otokov.

Pretekel je kar 265 km, v katerih je premagal tudi 16.000 metrov višinske razlike. Po njegovi vrnitvi v Slovenijo smo z njim naredili intervju.


Koliko časa si se pripravljal posebej na ta maraton?

Z Urošem sva se nervozno spogledovala med vožnjo po tropasovnici proti Maspalomasu. Ni bilo potrebnih nobenih besed, saj se poznava že od malih nog. Vse je seveda stalo, saj so ljudje šli v službo. Sicer pa je bilo še dovolj časa, tja naj bi prispela vsaj petnajst minut pred startom. To, da je organizator svetoval, naj bomo na startu vsaj uro pred začetkom, sem odmislil že zjutraj. Kako točno sem prišel do startne črte, se v bistvu sploh ne spominjam. Ravno, ko sem priklopil vso navigacijsko elektroniko (garmina, mobi, suunto …), je počila pištola. Točno ob 9. uri dopoldan (pri nas je bila ura že 10 zaradi časovnega zamika). Na ta dan, uro, minuto in sekundo sem se pripravljal od junija. Vsak dan, brez izjeme. Imel sem svoje skrbi in strahove. Obstajalo je tisoč razlogov, da mi ne uspe. Samo en napačen korak in vsega bi bilo konec.

15.jpg

 

Kako treniraš za maraton? Kolikokrat na teden tečeš in na kakšne razdalje? 

Prvi del poti nas je vodil po izsušeni rečni strugi in z mačeto utrtih poteh med kanelami do narodnega parka v Arteari in čez prvi prelaz. Na treningu za dolge razdalje se predvsem utrjuješ. Sploh, če se ne ženeš za najboljšimi časi. Kako trenirati za takšne razdalje, verjetno ne ve nihče. Treniral sem, kolikor mi je dopuščal čas. Vsak dan 15 do 20 km, v nedeljo najmanj 40. Ampak tukaj je šlo vse znova. Po kratkem, 5 km dolgem spustu skozi vasico Tunte je sledil vzpon na Pico de Nieves. Že pogled na skalne stene je dal vedeti, da bo treba pljuniti tudi v roke. Tudi opozorilo v road book-u za cca. 35. km se je glasilo: ,Here is the ascent trough Canadon del Jierro path. You should exercise caution because this is a very tehnical and vertical path and not always clear.' In res je pot zarezala direktno v skale. Kot napovedano je Garminu zmanjkalo signala in takoj nato sem sredi skal dohitel štiri zmedene tekmovalce. Nekako sem jih zaobšel, po približno 10 minutah pa sem nam našel pot in nato hitro dalje. Spustili so se mrak, megla in temperature, pričelo pa je tudi deževati, ko sem na 40. km prispel na prvo bazno postajo El. Garanon.

Ob malici sem v glavi primerjal lansko 125-kilometrsko utramaratonsko različico na tem otoku. Ampak ni primerljivo. Tukaj so počivališča na 50 km, nahrbtnik z obvezno opremo ima 11 kg in kar je najpomembnejše, pot moraš najti sam, preko navigacije ali zemljevida. Poleg tega sem že na tem prvem delu poti ugotovil, da bo veliko resnega plezanja in prečkanja po »nepoteh«. Skratka ,showtime'. Nisem se zadrževal prav dolgo. Preoblekel sem se, pojedel rižoto, sadje, nekaj piškotov, datlje … Uroš mi je za nadaljnjo pot pripravil sendviče s humusom in tofujem.

23.jpg

6.jpg

 

V kakšnem času dneva treniraš, zjutraj ali zvečer?

Napolnjene baterije za garmin, čelne svetilke in smo šli. Iz Garanona sem jo odmahal v dež malo po sedmi zvečer. Do naslednje postojanke je bilo nočnih 60 km, večinoma spust, vmes pa samo »skromnih« 2000 m vzpona. Sam najraje treniram zjutraj, zvečer le izjemoma. Morda mi je ravno zato prva noč predstavljala izziv. Pretekel sem jo večinoma sam, z enim očesom na poti, z drugim na garminu. Razen vratolomnega spusta proti Moganu ni bilo kakšnega nočnega plezanja, ki bi se mi posebej vtisnil v spomin. Sončni vzhod sem dočakal nad San Nicolasom, t. j. druga bazna postaja na 98. km, do katere me je čakal še 10-kilometrski položni spust.

13.jpg


Pri takšnih treningih in tekmovanjih pride tudi do poškodb. Si tudi ti imel kake težave?

Tu pa je zapeklo. In še enkrat. V desnem, zunanjem delu stopala. Ja, nič, prilagoditi je bilo treba tehniko koraka, prerazporediti težo. Do baze je bilo 10 km, tam naj bi videli. Ampak je kar šlo. Ko sem prišel v bazo, sem v slabih 24 urah pretekel nekaj več kot 100 km. Tuš, takoj nato analiza poškodbe. Urošu sem naročil, naj do naslednje baze nabavi opornico za gleženj. Na vseh postajah smo imeli hrano, pijačo, tuš in možnost spanja - postelje. Kot vegan sem prehrano koristil le delno - ponavadi riž ali testenine s paradižnikom. Za spanje pa tudi ni bilo še nobene potrebe. Pred mano je bil najtežji del poti. Tri gorske vršace smo morali premagati na naslednjih 50 km. Napolnil sem meh, pregledal nahrbtnik, se založil s hrano in se ob 11. uri poslovil od Uroša. Videla naj bi se zvečer v Guii. Pot je takoj zarezala v hrib. Nekaj tekačev sem takoj pustil za sabo, tekel sem v svojem tempu. Koncentriral sem se na gleženj, vseskozi sem ga čutil v ozadju. Prvo goro in planoto sem prebrodil, bal pa sem se spusta. Ampak poglej, poglej, na spustu je bilo vse ok. Jeeeee! Nasproti sebe sem zagledam goro, naslednji cilj je bil narodni borov park Tamadaba. Na spustu me je prehitel sotekmovalec, Jorge s Portugalske, vendar ne za dolgo. Zagledam sem ga čez dobre pol ure, v oštariji na najnižji točki in se mu pridružil - on pivo, jaz kavo (dvojno seveda). Čez 5 minut se nama je pridružil še Iban, tekač iz Indije. Pogovarjali smo se, kako nori smo, kam gremo in kje je še cilj. Onadva sta si naročila še malico, sam pa sem, poln kofeina, odrinil dalje proti Tamadabi. Na polovici vzpona pa sem začel spoznavati, da sem naredil majhno napako. Premalo sem jedel. V želodcu me je stiskalo in imel sem težave s slabostjo. Ustavil sem se in pojedel sendvič in nekaj datljev. Jorgeju se je pa po malem pivu očitno čisto ,snelo', mimo mene je priletel kot raketa. No, počasi sem se tudi jaz odpravil za njim. In ga dohitel, zaplezanega v skalah. Tukaj ne bom šel v detalje, ampak nekako sva se prebila čez skalni previs. Road book za to točko pravi: ,Attention! Tehnical section! You need to pay attention because the road is unclear. Look for the rock canal to go up.'

Vsekakor srečno tistim, ki bodo ta del poti prečkali ponoči. Reševanje nama je očitno dvignilo adrenalin in sva ga proti vrhu rezala na polno. Tam pa me je spet zagrabilo, slabost, pa še garmin je zmrznil. Popolnoma. Za cca. 15 minut sem se izgubil, vendar sem še pred nočjo uspel najti pot in se priklopiti na mobitelov Geo Tracker.

9.jpg

16.jpg

17.jpg


Poleg tega da s partnerko Andrejo ekološko pridelujeta rastlinsko hrano za preživetje, skrbita tudi za posvojene živali. Kako zmoreš zjutraj trenirati, potem pa še fizično delati čez dan? 

Med spustom sem se slišal z Andrejo. Vsi so navijali zame in me na poti spremljali v živo (na sebi smo imeli sledilne naprave in smo bili spremljani s strani organizatorjev in seveda navijačev). Do tretje baze v Guii je bilo še 12 km, poleg poškodbe stopala, ki je stalno grozila v ozadju, so me začeli mučiti ožuljeni mezinci. Stvar, s katero še nisem imel opravka. Tolažim sem se, da bo šlo. Trening in delo na kmetiji te utrdita. Za ultramaraton je prav tako najpomembnejša vztrajnost. Če jo kališ tudi izven teka, toliko bolje. Na nek način je trening podoben skrbi za živali. Ni važno, ali je petek ali svetek, ali si prejšnji dan žural in bi še malo poležal …Vstaneš, narediš in to je to.  In to sem se odločil storiti po postanku v Guii. Vstal in šel naprej. Tja sem prispel v četrtek ponoči. Za mano je bilo že 148 km Transa.

Zelenjavna juhica. Pomaranče, voda ... Tuš, ena ura spanja. Nadel sem si oporo za gleženj, mezinci pa so kar utripali v žuljih. Spomnil sem se na ultramaratonca Mravljeta - vzel sem nož in izrezal superge pri mezincih. Narejeno. Poskusil sem in res sem lahko šel dalje. Aleluja! Zdaj sem moral samo paziti, da se ne udarim v nezaščiten mezinec, ker potem pa bo joj. Ampak to se je seveda zgodilo in to kar nekajkrat. Pomislil sem, da bom pač malo tulil, samo da lahko tečem. J Najtežji del poti je bil za mano! Privoščil sem si uro spanca. Sledila je »relaksacijska« dnevna etapa preko Terrorja do Vaslsequilla – 47 km in 2500 m višincev.

14.jpg

22.jpg

 

Povej nam malo več o maratonu, koliko vas je tekmovalo, kakšna je bila pokrajina, kaj si moral imeti na poti? Koliko baz ste imeli ipd.?

Iz Guie sem se odpravil v petek ob pol štirih zjutraj. Pokrajina je postala zelena, vlaga v zraku pa visoka. Kljub temu da se nas je s starta pognalo le 100 tekačev, sem se še vedno srečeval s sotekmovalci. Ravno sem tekel čez Moyo, ko sem videl Harriet in Inakija na kavici (spoznali smo se na bazni postaji). Seveda sem se jima takoj pridružil, vendar sta na moje presenečenje spila kavo kar za šankom. No, ja, naj odbrzita dalje, jaz bom svojo dozo kofeina dobil v miru in sede. Vsaka minuta brez nahrbnika je bila pravo olajšanje. Vesel sem bil, da se pokrajina spreminjala v sproščujoče zeleno. Gran Canario opisujejo kot kontinent v malem. 46 % otoka je zaščitenega pod UNESCO-m, študija s Syracuse University iz New Yorku pravi, da ima otok najboljšo klimo na svetu. Več kot 150 rastlinskih vrst raste samo tukaj na tem otoku z zgolj 65 km premera in botanikom so poznani trije popolnoma različni ekosistemi. Pred Terrorjem, v samem osrčju otoka, me je dobro izpral pravi tropski dež, čez pet minut pa je že sijalo sonce. Do Valsequilla je bilo še 23 km, lahko sem malo pritisnil, da sem prišel še pred čisto temo. Prihod v bazo številka 4, Valsequillo, je bil v petek zvečer. 195 km je bilo že za mano.

19.jpg

 

Pred skoraj dvemi leti sem te spremljal na 24-urnem teku na Svetega Primoža. Tam si 24 ur brez prestanka, noč in dan tekel do vrha in nazaj in na koncu dosegel drugo mesto.

Na Gran Canarii pa je šlo še za veliko daljše tekmovanje. Koliko si spal, koliko počival?

Čas je bil za počitek. Hrana, pijača, tuš, spanje, vse skupaj 4 ure. Analiza: vedno bolj sem bil prepričan, da bo šlo. Do konca je bilo sicer še 70 km, ampak vedel sem, da mi bo uspelo, če se ne bo zgodilo kaj nepredvidenega. Za razliko od klasičnega ultrateka je na Trans 360° potrebno stalno spremljati GPS, kar pomeni ogromno koncentracije in časa. Prakse s tovrstnih tekmovanj nisem imel, ne jaz, ne ostali tekači. Potrebno si je bilo razporediti počitek in spanje, izkušenj s tem pa je bilo malo. Nikakor nisem prišel tekmovati z drugimi, tekma se je bila v meni samemu. Organizator v navodilih v poglavju »Transgrancanaria 360°- Race or Adventure?« med drugim pravi: ,The partipation in this challenge is individual and you must dominate the necessary techniques and have the adequate training to deal with this challenge: command the necessary direction techniques, preparation to bear climate changings, having tolerance to tiredness, sleep deprivation and feeding problems, and also, you need to have the ability to help other runners if required.' Na koncu še pravi: ,Rather then winning the race, YOU WILL GET AN ISLAND!'

 

Kaj ješ doma in kaj si jedel na tekmi?

V bazi končno zelenjavna juhica brez vsejedih dodatkov, vase sem zlil tri krožnike. Doma v Motniku se z Andrejo v veliki večini drživa doma pridelane hrane. Imava ekološko kmetijo, kjer pridelujeva zelenjavo, sadje in gobe. Vse izdelke prodava na ekološki tržnici v Ljubljani. Prehranske pestrosti nama na manjka. Tukaj je bilo seveda čisto drugače. Želodec se na dolgih tekih skrči, od tisočih korakov je v totalnem razsulu in zavrača potrebne količine. Treba se je potruditi. Še dve pomaranči, jagode, datlje, pod tuš in spat.

 

Si na poti tekel sam ali skupaj z drugimi tekači?

Zbudim sem se okrog enih zjutraj, po treh urah spanja. Od postelje sem v skupne prostore prišepal, saj bolečina v stopalu ni popustila. Vseeno sem se počasi pripravljal za odhod naprej. Sadje, juha. O, nee! Baterije v garminu so bile prazne, jaz pa brez rezerve. To pomeni, da se bom moral nekomu pridružiti, kar pa je ponavadi vsaj za enega od dvojice nehvaležno, saj moraš prilagajati tempo. Vsako odstopanje od lastnega tempa pa je na takšnih razdaljah lahko usodno. Panično sem spraševal po postojanki, če ima kdo slučajno odveč dve bateriji in res mi ju je tekač s Portugalske z velikim nasmeškom pomolil pod nos, rekoč: ,You know we are all crazy?' ,Yes we are, totally!', sem mu odgovoril in se mu verjetno še 5 minut zahvaljeval. Ultratek je samotarski šport, morda tudi zato v tem uživam. Na kakšnem odseku in postojankah smo se sicer srečevali, največkrat med tekom rekli besedo ali dve, včasih nekaj km pretekli skupaj. Ampak na koncu ali pa celo na začetku vedno ostaneš sam. Ne izogibam se družbe, je pa ne iščem namerno. Tako je bilo tudi tukaj. Bazo v Valsequillu sem zapustil v soboto okrog dveh zjutraj, sam.


Si se utrudil, si imel kake težave s telesom?

Kljub temu da je naslednji opozorilni znak v road book-u pravil: ,Attention. Maximize caution even more if you walk at night. From this point, the road will be very narrow, with little footprint and very technique. A lot of vegetation with narrows path at different levels.' Ta del poti se mi je izkazal kot najbolj čaroben na celi poti. Morda tudi zato, ker je bila izven dosega čelne svetilke tema kot v rogu. Vertikalni kilometer čez pragozd, na pogled neprebojno goščavo kaktusov in tropskega rastlinja. Izviri vode, mimo slapov, ves čas skoraj navpično navzgor proti vrhu vulkana. Vmes sem se nekajkrat izgubil, ampak vedno sem našel pot in se držal smeri severozahod. Delovanje telesa in uma na takšnih razdaljah je v skrajnosti. Ali ti gre skrajno dobro ali pa skrajno slabo.J Lahko se na 150. km komaj premikaš, na 170. pa letiš, kot bi imel za sabo le prvi kilometer.

2.jpg

 

Kdaj si »dojel«, da ti bo uspelo?

Ni bil še časa za počitek. Na vrhu je bilo hladno, v kraterju, skozi katerega nas je vodila pot, pa je bila celo slana. Počutil sem se kot doma. Na spustu sta mi nasproti pritekla dva naključna tekača, ki sta (po številki) videla, da sem na progi Trans 360°. Ko sem jima na vprašanje, kako se počutim na dobrih 200 km, odgovoril da super, se jima je čisto ,odpeljalo'. V polomljeni angleščini smo si izmenjali nekaj spodbudnih besed, naredili obvezen selfie in poleteli vsak v svojo smer. Bila sta res ponosna, da se lahko slikata z mano, saj se jima je to zdela popolna znanstvena fantastika.J Do Santa Lucie sta me čakala še dva vzpona, na obeh road book zopet opozarja na pazljivost in orientacijo v previsnih stenah. Zaradi lepega dneva in skoraj idealnih temperatur sem ta del poti do Santa Lucie doživljal skoraj kot v najlepših sanjah. Skoraj …

4.jpg

5.jpg

8.jpg

Santa Lucia na 233. km, sobota popoldan, ure se ne spomnim: Uroš je že vse pripravil in pojedel sem  testenine s paradižnikom in svojo »klasiko«. Počutil sem se v redu, vseeno pa  sem se odločil za popoldanski počitek pred zadnjim delom poti. Pa ni trajal niti eno uro, saj je tip nad mano na pogradu začel smrčati. Ja, super! Sem se začel kar odpravljati. Med pripravo je pristopil k meni eden od organizatorjev in mi razložil, da naj bom na zadnjem prehodu skozi skalni prelaz maksimalno previden  in pozoren na orientacijo. Road book pravi: ,Attention! During the 3 following kilometers, the road will have some unclear sections and exposed paths. Maximaze caution ecpecially at night.'

Ja, super, in ravno večeriti se je začelo, ko sem odrinil iz Santa Lucie proti zadnji postojanki in hkrati cilju v Melonerasu.

3.jpg 

20.jpgNič več me ni moglo ustaviti. Proti prelazu sem tekel, kolikor je šlo. Ko se je začela pot strmo vzpenjati, sem se ustavil in pripravil. Garmin, kompas, zemljevid. Ni mi bilo do tega, da zapravim ves trud, da se sredi težko dostopnega terena izgubim ali še kaj hujšega. Ves čas sem držal smer, kljub temu da garmin ni bil povsem točen. In ravno pred delom, kjer se pričakuje najhujše, sem videl pod sabo bledo luč naglavne svetilke. Poklical sem in kmalu sva se z izgubljenim tekmovalcem glasovno ujela. Anglež je bil. Odlično, dalo se je sporazumeti. Mark Dalton, kot sva se predstavila kasneje, je z veliko truda priplezal po skalah do mene (seveda šele potem, ko sem mu zagotovil, da sem prepričan, da sem na pravi poti J). Mark se je izgubil in je bil ravno na tem, da si postavi bivak in počaka do jutra.

 

Ampak počitek mu ni bil dan. To bomo počeli v apartmaju in doma. Zdaj je bil čas za akcijo. Kmalu po tem sva našla vrvi in »skrivni prehod« v skalah. Skupaj sva med debato prečila planoto nizkega grmičevja brez natančne poti. In sredi planote, malo pred zadnjim spustom, srečala Ibana (prijatelja s kavice pod Tamadabo) in še enega sotekmovalca, oba zavita v spalko. To mi je bilo všeč, trije skupaj se bodo zagotovo dobro znašli, sam pa sem lahko prestavil v svoj tempo. Nočne luči San Augustina so se neutrudno bližale. To je zadnje mesto pred ciljem. Samo še 10 km po plaži, po mivki in to je to. Čestitke po sms-ih so že prihajale. V cilju je ura pokazala, da je nedelja, 4.44 zjutraj. Skupni čas celotne dirke je bil 91 ur in tričetrt. Rezultat: zlata sredina, 50. od 100.

7.jpg


Kdo je med tvojo odsotnostjo doma skrbel za živali in kmetijo?

Spet čas za zadnjo analizo … Ko končaš tako velik projekt, se začneš šele zavedati, koliko koles se je moralo vrteti v pravo smer, da ti je uspelo. Trening in nepoškodovanost so le del tega. Brez podpore partnerke Andreje se takšnega projekta ne bi lotil niti v najglobljih sanjah. Andreja doma skrbi za živali ter kmetijo in vmes stalno navija zame. Stalno sva na vezi prek sms-ov, preko interneta spremlja vsak moj korak. In to kljub temu da takšen podvig z materialnega vidika ne prinaša nič drugega kot ogromni finančni zalogaj. 

In kako je spet doma?

Vesel sem, da se je vse izšlo. Do leta domov je bilo še tri dni časa za okrevanje. Z Urošem sva jih izkoristila za obiskovanje veganskih restavracij, pivo in počitek.

21.jpg

 

11.jpgLet do Milana je bil malo naporen, sklepi po takšnem naporu niso bili hvaležni za 4 ure utesnjenega sedenja pri miru. Doma pa me je čakal prijeten sprejem. Prišli so domači, sosedje in prijatelji. Miza se je šibila od veganskih dobrot in dobre volje. Verjetno bom rabil še nekaj časa, da vse predelam in postavim na svoje mesto. Hvala vsem za vse. Najbolj vesel je bil seveda Rex, moj tekaški partner. Ja, pogrešal sem ga, doma ne tečem brez njega. Če ne bi bilo treba na letalo, bi šel z mano. Ali bi vzdržal to razdaljo? Z lahkoto, tudi dvakrat …

10.jpg

 

Kakšni so izzivi za naprej?

Transgrancanaria 360° je bilo doživetje, ki ti ga nihče ne more podariti, niti odvzeti. Obstaja pa še nekaj »velikih« izzivov, s katerimi se skrivaj spogledujem. Puščam si odprte roke. Sezona je tukaj, delo na kmetiji se začenja. Z Andrejo se od tega preživljava in časa za »zabušavanje« v gozdu in v gorah do zime ne bo več veliko.

Kdo ve, morda se pa srečamo na kakšni stezi.

24.jpg

 

VEGAN POWER

 

Pripravil: Dani Sušnik
Lektorirala: Katjuša Tomažič
Datum objave: 23.3.2017