Kot vegani si ne prizadevamo samo za to, da bi ljudje nehali jesti meso; ciljamo na revolucionarni preobrat v družbeni zavesti, ki bi nasilno in zatiralno kulturo preobrazil v nenasilno in liberalno. Naš cilj je začeti revolucijo, ki bi spremenila potek zgodovine.
Zgodovine ne oblikujejo orožje, tirani ali upori. Zgodovino oblikujejo zgodbe. Za vsakim zatiranjem in za vsako revolucijo so pripovedi, ki jih vodijo: ne moremo napasti in uperiti orožja proti drugemu, ne da bi prej verjeli, da je drugi naš sovražnik in ga je potrebno premagati, prav tako pa ne moremo združeno protestirati proti nasilnim vdorom, ne da bi verjeli, da je vojna nepravična.
Dominantne pripovedi so zgodbe, ki jih pripoveduje dominantna kultura; definirajo našo realnost in kot nevidna roka vodijo naše življenje. Če je dominantna kultura zatiralna, je zatiralna tudi njena pripoved. Takšne zgodbe so fikcije, ustvarjene za prevaro ljudi, da bi podprli dominantni način življenja, čeprav je ta v popolnem nasprotju s tem, kar bi podpirali sicer, ter za utišanje ljudi, ki govorijo resnico. Zatorej lahko spremembo v družbi naredijo tisti, ki dvomijo v dominantne pripovedi in nadomestijo fikcije z dejstvi, tako da pričajo in spregovorijo proti zatiranju. Revolucije, ki spremenijo potek zgodovine, omogočijo ljudje, ki nosilcem oblasti razkrivajo resnico.
Učimo se iz zgodovine: študija primera feminizma
Šele s pregledom zgodovine lahko upamo na spremembo njenega poteka in se veliko naučimo od revolucionarjev, ki so bili pred nami. Feministično gibanje v dvajsetem stoletju je še posebej dober primer.
Skozi velik del dvajsetega stoletja so bile ženske smatrane za podrejene moškim in tako obsojene na življenje družinskih suženj. Mnogo žensk je trpelo zaradi dolgočasja in izolacije, odrezane so bile od razburljivega družabnega sveta okoli njih, a so kljub temu ustrežljivo pristale na svojo usodo.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je nekaj zgodilo. Ženske so se začele pogovarjati o svojih izkušnjah, sčasoma so ti pogovori vodili k ustanovitvi formalnih debatnih skupin. Bolj ko so ženske med seboj delile svoje zgodbe, bolj so odkrivale, da so mnoge med njimi doživljale podobne težave, npr., da so jih možje verbalno in fizično zlorabljali. Tako so se ženske začele zavedati, da niso bile samo podrejene, temveč tudi zatirane. Ženske je pripovedovanje svojih zgodb opogumilo, da so spregovorile proti svojemu zatiranju – da so nosilcem oblasti razkrivale resnico – ter jim pomagalo začeti osvobodilno gibanje modernih žensk, globalno gibanje, ki je spremenilo potek zgodovine.
V tej zgodbi so pomembne lekcije za tiste, ki poskušamo doseči družbeno spremembo.
Zgodbe oblikujejo naše življenje in naš svet, v dobro ali slabo.
Ko so ženske verjele zgodbam, ki jih je govorila dominantna, seksistična kultura – ko so na svet gledale skozi oči (seksističnih) moških – so verjele, da so za njihov slab položaj v družbi krive njihove osebne pomanjkljivosti, ne pa zunanje strukture moči.
Zgodbe so lahko fikcije ali dejstva.
Dominantna zgodba seksistične kulture – da so ženske manjvredne, ker so preveč čustvene, šibke in nerazumne – je bila osnovana na očitnem popačenju resnice o resnični ženski naravi in doživljanju. To je bila fikcija. Resnične zgodbe po drugi strani odsevajo avtentično resnico naših izkušenj.
Razširjene zgodbe odsevajo (in krepijo) razširjen sistem prepričanj ali ideologije.
Zgodba o tem, da so ženske vredne manj od moških, se ni pojavila sama od sebe; odsevala je razširjeno ideologijo seksizma. In bolj ko so tako moški kot ženske verjeli v to fikcijo, bolj so okrepili seksizem in potrjevali stereotipe o dominantnih moških in podrejenih ženskah.
Ko spremenimo svoje zgodbe, spremenimo svoje življenje in svoj svet.
Kot vegani se dobro zavedamo fikcij, ki jih je ustvarila dominantna kultura, ki se prehranjuje z živalmi; naše zagovorništvo temelji na zagotavljanju alternativnih, resničnih zgodb. Obstaja pa nekaj dominantnih zgodb, ki se jih mnogi vegani ne zavedajo, te zgodbe pa lahko povzročijo, da se počutimo nemočne in obupane, tako pa lahko resno spodkopljejo naše zagovorništvo. Ko se začnemo teh zgodb zavedati, pa jih lahko na novo napišemo, preoblikujemo svoj obup v navdih ter okrepimo sebe in svoje gibanje.
Karnizem in dominantna pripoved prehranjevanja z živalmi
Da bi razumeli dominantno pripoved prehranjevanja z živalmi, moramo najprej razumeti ideologijo, iz katere se rodijo njene zgodbe. Večina ljudi, tako veganov kot neveganov, še vedno verjame, da dominantna kultura, ki se prehranjuje z živalmi, nima svoje ideologije. Nagibamo se k domnevanju, da samo vegani (in vegetarijanci) k obedu prinesejo svoja prepričanja. A ko uživanje živali ni nujno za preživetje, je izbira – in izbire vedno izvirajo iz prepričanj.
Karnizem je nevidna ideologija, ki ljudem omogoča uživanje živali. O karnizmu je bilo obsežno napisano že drugje (http://www.carnism.com/); tukaj bodo samo povzete ključne značilnosti, saj se nanašajo na njegove zgodbe. Karnizem je dominantna ideologija; je nevidna in vpletena v strukturo družbe, temeljnih norm, zakonov, prepričanj, vedenja itd. Postaja ponotranjena in tako oblikuje naš način razmišljanja ter občutke glede uživanja živali. Z drugimi besedami: na svet gledamo skozi objektiv karnizma, kot družba in kot posamezniki. Karnizem je tudi zatiralna ideologija; uživanje živali ima podporo močne, socialno privilegirane skupine (ljudje), ki za lastne namene izkorišča drugo skupino (rejne živali). Na kratko, karnizem je zatiralni sistem.
Kljub temu je večini ljudi, ki sodeluje v karnizmu – se prehranjuje z živalmi – mar za živali in noče, da trpijo. Torej mora karnizem, tako kot ostale zatiralne ideologije, uporabiti nabor družbenih in psiholoških obrambnih mehanizmov, s katerimi humanim ljudem omogoči sodelovanje v nehumanih dejavnostih, ne da bi spoznali, kaj počnejo. Skratka, karnizem nas uči, kako ne razmišljati in čutiti o uživanju živali. Karnistični obrambni mehanizmi ustvarjajo in ohranjajo zgodbe, ki podpirajo ideologijo v povratni zanki:
ideologija → obrambni mehanizmi (govorijo zgodbe) → popačene zaznave → blokirana čustva → omogočeno vedenje → utrjena ideologija
Na primer:
karnizem → objektifikacija (»živali so stvari«) → zaznavanje purana kot nečesa namesto kot nekoga → otopela čustva → uživanje puranov → utrjen karnizem
Seveda obstaja mnogo lažji način za opisovanje fikcij, ki jih širi dominantna kultura: propaganda.
Karnistični obrambni mehanizmi: primarni in sekundarni
Obstajata dve vrsti karnističnih obrambnih mehanizmov: primarni in sekundarni. Vsi obrambni mehanizmi obstajajo za izkrivljanje resnice ter za predstavljanje fikcij kot dejstev. Na splošno so primarni obrambni mehanizmi »prokarnistični«; obstajajo za potrjevanje karnizma. Govorijo zgodbe o tem, da »uživanje živali pomeni narediti, kar je prav« – da je na primer »mleko dobro za naše telo«. Sekundarni obrambni mehanizmi pa so »antiveganski«; obstajajo za izpodbijanje veganstva. Govorijo zgodbe o tem, da »je narobe, če ne uživamo živali« – da so na primer rastlinske beljakovine slabše od živalskih. Primarni obrambni mehanizmi izkrivljajo resnico o rejnih živalih (»pujsi so neumni, leni in umazani«) ter zagovarjajo karnizem (»ljudje morajo jesti živali«), sekundarni obrambni mehanizmi pa izkrivljajo resnico o veganih in veganstvu (»vegani so nezdravi«).
Primarni obrambni mehanizmi in zgodbe: prokarnistične fikcije
Glavni obrambni mehanizem karnizma je zanikanje; če zanikamo, da nek problem obstaja, nam glede tega ni potrebno storiti nič. Zanikanje je izraženo predvsem s pomočjo nevidnosti, karnizem pa ostaja neviden tako, da ostaja neimenovan: če ga ne poimenujemo, ne moremo razmišljati o njem ali podvomiti vanj, uživanje živali pa je prikazano kot samoumevno, ne kot izbira. Žrtve sistema so seveda skrite in tako praktično izven zavesti javnosti. Primarno zanikanje govori zgodbe o tem, da »sistem prepričanj ne obstaja« ter, da »ni problema«.
Drugi karnistični obrambni mehanizem je upravičevanje. Upravičevanje pove mnogo zgodb in mitov, vsi pa spadajo pod tri n-je upravičevanja: »uživanje živali je normalno, naravno ter nujno.« Ni presenetljivo, da so bili prav ti miti skozi zgodovino človeštva uporabljeni za upravičevanje zatiralnih dejavnosti, od suženjstva do heteroseksualne nadvlade.
In nazadnje, karnizem uporablja serijo obrambnih mehanizmov, ki popačijo naše zaznavanje rejnih živali, njihovega mesa ter izločkov. Rejne živali vidimo kot predmete (»piščanci so proizvod«) in abstrakcije (»pujs je pujs in vsi pujsi so enaki«), v naših mislih pa jih postavljamo v toge kategorije, da lahko do različnih živalskih vrst gojimo zelo različna čustva in odnose (»psi so prijatelji in družina; krave so hrana«).
Veliko veganov ima intuitivno razumevanje primarnih karnističnih obrambnih mehanizmov. Vidimo, da drugi gledajo na svet skozi objektiv karnizma, zato se večina našega aktivizma osredotoča na kritiko karnističnih fikcij in govorjenje resnice. Pomislite na FARM’s 10 Billion Lives Tour (naredimo nevidne vidne), trud zdravnikov, da bi prikazali, da uživanje živali ni niti naravno niti nujno za zdravje (kar ovrže dva n-ja upravičevanja), kampanjo Mercy for Animals’ campaign, ki nas sprašuje, zakaj imamo nekatere živali radi, druge pa jemo (kritika kategorij) ter Farm Sanctuary’s Someone, not Something project (potrjevanje individualnosti rejnih živali).
Sekundarni obrambni mehanizmi in pripovedi: odpor in veganske žrtve karnizma
Čeprav imajo vegani pogosto občutek za to, kako primarni obrambni mehanizmi vplivajo na nevegane, se jih mnogo ne zaveda, da tudi mi gledamo na svet skozi objektiv karnizma – znotraj sekundarnih obrambnih mehanizmov. Da bi to razumeli, si karnistične obrambne mehanizme predstavljajte v koncentričnih krogih s primarnimi v sredini, obdane s sekundarnimi. Čeprav smo vegani v glavnem stopili iz področja primarnih obrambnih mehanizmov, ostajamo znotraj sistema. Z drugimi besedami: pogosto verjamemo v nekatere ali kar v vse zgodbe, ki jih govorijo sekundarni obrambni mehanizmi.
Sekundarni karnistični obrambni mehanizmi obstajajo za izpodbijanje zgodb, ki kritizirajo karnizem. To dosegajo z izpodbijanjem: veganov, veganske ideologije in prakse ter veganskega gibanja. Sekundarni obrambni mehanizmi so del odpora proti veganstvu; odpor je reakcija dominante kulture, ko je njena moč ogrožena. (Ko je žensko liberalno gibanje začelo dosegati splošno podporo, je dominantna seksistična kultura izraz »feminist«, ki je bil nekoč ponosno sprejet tako s strani žensk kot moških, spremenila v žaljivko). Sekundarni obrambni sistemi se razvijajo in krepijo, kot se razvija in krepi gibanje, ter so znak uspeha gibanja, ne njegovega neuspeha.
Projekcija: ubiti sla
Projekcija obstaja za izpodbijanje veganov in našega sporočila. Govori zgodbo o tem, da »vegani nimajo prav«. Če ubijemo sla, nam pomena njegovega sporočila ni potrebno vzeti resno.
Ena vrsta projekcije je povezana z lastnostmi karnistične kulture. Vegani smo lahko prikazani, kot da imamo nezaželene lastnosti kulture, na primer: ko oporekamo predsodkom in ekstremnim dejavnostim dominantne kulture, smo »pristranski« in »ekstremistični«; ko oporekamo karnistični propagandi, pa smo obtoženi propagiranja. Lahko pa smo prikazani, kot da nimamo zaželenih lastnosti kulture, na primer: ko oporekamo apatiji in otopelosti dominantne kulture, smo »pretirano čustveni« in »napihujemo dejstva«.
Če ne vidimo, kaj te projekcije pomenijo, lahko začnemo verjeti negativnim sporočilom, ki jih slišimo o sebi, ter dvomiti o pristnosti lastnih zgodb. Na primer: lahko začnemo verjeti mitu, da smo pretirano čustveni, namesto da bi videli, da so naše čustvene reakcije – žalost, žalovanje, jeza itd. – na grozodejstva, ki se dogajajo v živinoreji, pravzaprav zdrave, primerne in upravičene. Kar se tiče uživanja živali, potrebuje svet več čustev, ne manj. Druga posledica neprepoznavanja karnističnih projekcij je, da začnemo neveganom vračati projekcije in postanemo vpleteni v bitko projekcij, namesto da bi se v produktivnem dialogu ukvarjali s pravo težavo.
Druga vrsta projekcije vegane zreducira na plitke stereotipe. Na primer: če izražamo jezo zaradi karnizma, smo napadalni sovražniki ljudi; če zagovarjamo mir in sočutje, smo ljubitelji tofuja in hipiji, ki objemajo drevesa (seveda ni s hipiji nič narobe, je pa narobe biti zreduciran na enodimenzionalen stereotip). Če ne prepoznamo teh projekcij, jih lahko odigramo v samoizpolnjujoči napovedi, ki potrdi popačene zgodbe karnistične kulture.
Karnistična kultura veganom pogosto pripisuje tudi sliko vsemogočnosti, s čimer namiguje, da imamo pravico do naše ideologije le, če lahko dosežemo nemogoč ideal. Na primer: od nas se pričakuje, da smo utelešenje zdravja: ne morem prešteti veganov, ki so mi povedali, da neveganom nikoli ne dajo vedeti, da so bolni, saj se bojijo, da bodo ti njihovo bolezen izkoristili za diskreditiranje veganstva. Prav tako se pričakuje, da smo utelešenje kreposti z moralno doslednostjo Bude: če nosimo rabljen volnen pulover, smo hinavci, če ga ne, pa ekstremisti. Od nas se pričakuje tudi, da smo strokovnjaki na vseh področjih: kmetijski ekonomiji; biološkem, veganskem in hidroponskem gojenju gob; kvantni fiziki. Kot da ne bi imeli pravice zagovarjati veganstva, če ne poznamo vseh rešitev problema karnizma. Ko seveda ne izpolnimo teh pričakovanj, to postane izgovor za izpodbijanje vsega, za čimer stojimo. Kakšen pritisk na nas! Tako končamo simbolizirani, kot simbolni vegani, ambasadorji celotnega gibanja.
Če verjamemo lažni zgodbi, da smo lahko in moramo biti popolni, ter da smo sami odgovorni za uspeh ali neuspeh gibanja, lahko (če nam ljudi okoli sebe ne uspe prepričati v veganstvo) dobimo občutek, da smo živali pustili na cedilu ter da smo odgovorni za njihovo trpljenje; v naših veganskih mislih postanemo morilci živali. Toliko o zamenjavi vlog! Tako delujejo sekundarni obrambni sistemi: obrnejo problem karnizma in ga naprtijo veganom. Včasih pa vegani na projekcijo vsemogočnosti reagirajo tako, da verjamejo, da so res vsemogočni ali pa, da je njihova vrsta veganstva popolna. Tako ostalim veganom pripisujejo nepopolnost ter zmoto. Takšna prepričanost v svoj prav pogosto vodi v fundamentalizem in ideološko neprilagodljivost, ki pesti aktiviste v mnogih družbenih gibanjih.
Zadnja karnistična projekcija je projekcija patološkega (nezdravega) vegana. Na srečo pogostost podobe koščenega, bolehnega vegana hitro upada. Vseeno še vedno ni neobičajno, da na primer psiholog domneva, da je veganstvo pri mladi ženski odsev motnje hranjenja. Patologiziranje tistih, ki dvomijo v dosedanje stanje, je skozi zgodovino bila običajna metoda ohranjanja zatiralnega sistema; pred odpravo človeškega suženjstva v ZDA so bili sužnji, ki so poskušali pobegniti, diagnosticirani z duševno boleznijo drapetomanijo.
Sekundarno upravičevanje: neokarnizem
Medtem ko primarno upravičevanje govori zgodbe o tem, da je uživanje mesa normalno, naravno ter nujno, sekundarno upravičevanje govori zgodbe o tem, da je neuživanje mesa nenormalno, nenaravno ter nepotrebno. Sekundarno upravičevanje je karnistični obrambni sistem, ki ironično spravi vegane v obrambni položaj, tako da breme resnice prevali na nas. Vegani se pogosto znajdejo v situaciji upravičevanja, zakaj ne jedo živali, neveganom pa ni treba pojasnjevati, zakaj jih jedo.
Zanimivo je, da se je vsako od sekundarnih upravičevanj spremenilo v popolnoma novo ideologijo, ki ji pravim neokarnizem. Menim, da je zaradi zagovornikov veganstva ter prihoda interneta zanikanje (glavna obramba karnizma) na vedno bolj trhlih nogah. Mnogo ljudi danes ne more več zanikati vsaj najbolj nezaslišanih dejanj v reji živali. Torej je upravičevanje prevzelo pomembnejšo vlogo ohranjanja sistema. Pojav neokarnizma (npr. »srečno meso«, »lokalno/okolju prijazno meso«), o katerem sem že pisala, frustrira vegane, a je v resnici znak napredka.
Sekundarno zanikanje: karnistična nepravičnost in zatiranje veganov
Krog se končno sklene z zanikanjem. Primarno zanikanje, kot je že bilo omenjeno, govori zgodbo o tem, da »sistem prepričanj ne obstaja«. Sekundarno zanikanje pa gre še korak dlje. Če verjamemo, da ljudje, ki jedo živali, delujejo zunaj sistema prepričanj – predvsem dominantnega sistema prepričanj – potem verjamemo tudi, da dominantna (»večinska«) skupina in posledično tudi podrejena (»manjšinska«) skupina ne obstajata. Ena zgodba, ki jo govori sekundarno zanikanje, je torej, da »vegani niso ideološka manjšinska skupina«.
Ko vegani ne prepoznamo, da smo ideološka manjšina, lahko sprejmemo in celo ponotranjimo karnistične predsodke. Na primer: na tisoče veganov, s katerimi sem govorila, mi je povedalo, da so zasmehovani (ali kako drugače sovražno obravnavani) samo zaradi tega, ker so vegani – ker spadajo v družbeno manjšinsko skupino – kar je definirano kot nadlegovanje. Ti vegani se ne počutijo dovolj močne, da bi se lahko branili. Ali se postavijo zase ter svoja prepričanja in tvegajo obtožbo pomanjkanja humorja ali pa se prisilijo smejati »šali« ter tako sodelujejo v lastni degradaciji. Zanikanje, da smo vegani ideološka manjšina, je prepričljiv način utišanja tistih, ki dvomimo v karnistične zgodbe. Ko torej prepoznamo sekundarno zanikanje, se lahko bolje postavimo zase ter poučimo nevegane, ki se večinoma sploh ne zavedajo svojih karnističnih predsodkov.
Kot ideološka manjšina smo vegani s strani karnistične kulture tudi deindividualizirani, pojav, ki so ga izkusili člani vseh nedominantnih skupin. Z drugimi besedami, vegani smo videti kot homogena skupina (»vsi vegani so enaki«) namesto kot različni posamezniki. Postanemo zreducirani na nič drugega kot našo ideologijo. In če verjamemo tej zgodbi, da smo in moramo biti homogeni, potem razlike vidimo kot slabosti namesto vrline. V resnici nismo vegani nič manj raznoliki kot nevegani, in prav je tako.
Druga zgodba, ki jo govori sekundarno zanikanje, je, da »zatiranje ne obstaja«. Če verjamemo, da sistem prepričanj ter zatiranje ne obstajata, potem prav tako verjamemo, da »zatiralni sistem ne obstaja«, da je uživanje živali preprosto stvar osebne etike – osebne izbire – namesto neizogibnega rezultata tega prepričanja. (Predstavljajte si, da bi verjeli, da lastitev afriških sužnjev ni imela nič opraviti z rasizmom.) Zato vsak poskus zmanjšanja ali odpravljanja zatiranja izpade kot kršenje »svobodne izbire«. Te zgodbe nas zavajajo, da verjamemo drugi zgodbi – da »uživanje živali ni problem socialne pravičnosti« in zatorej »vegansko gibanje ni dobronamerno gibanje za socialno pravičnost«. Ko vegani in nevegani verjamemo takim fikcijam, morda ne opazimo, da je vegansko gibanje del dolge tradicije družbenih gibanj, ki so spremenila svet. Vegansko gibanje ostaja ločeno od ostalih družbenih gibanj, med katera se sicer uvršča in s katerimi se mora združiti, če hočemo doseči vsesplošno revolucionarno preobrazbo, za katero se vsi trudimo.
Če verjamemo, da zatiralni sistem ne obstaja – da ne obstaja sistematično, vsesplošno nasilje – potem verjamemo tudi mitu, da »živalsko kmetijstvo ni grozodejstvo«, masovna travma. Zaradi tega ne vidimo vloge, ki jo igramo v travmatizaciji; ne prepoznamo živali kot žrtev, živalske agrarne industrije kot storilca ter veganov kot prič. Veliko bi lahko napisali o vplivu travme, ki jo povzroča karnizem (carnism-induced-trauma), a ene točke se moramo vegani še posebej zavedati: kot priče smo hkrati tudi žrtve. Sekundarna travmatska stresna motnja (STSM) je tako rekoč identična posttravmatski stresni motnji (PTSM), le da jo povzroči to, da smo priče, in ne direktne žrtve travme. Veliko veganov zaradi tega, ker so bili priče nasilju karnizma, trpi zaradi depresije, anksioznosti, vsiljivih misli, razdražljivosti, nočnih mor, izgube zaupanja vase in v druge, krivde preživelih (krivde, ker niso storili »dovolj« za živali), izgorelosti itd. – vseh potencialnih simptomov STSM. Kljub temu pa velika večina veganov – in psihologov, ki jih poiščejo – teh simptomov ne prepozna kot neizogibnih, legitimnih reakcij na travme, zato pa jih ne more primerno zdraviti ali preprečevati.
Sekundarno zanikanje včasih govori zgodbo o tem, da »vegansko gibanje ne obstaja«. Ali pa zakriva pravo moč in obseg gibanja ter govori, da je »vegansko gibanje šibko in neučinkovito« in tako pri posameznih veganih zmanjšuje dojemanje njihove moči za povzročanje sprememb. (V tem primeru sta si sekundarno in primarno zanikanje podobna v tem, da prikrijeta tista dejstva, ki bi oslabila sistem). Vegani lahko začnejo misliti, da je problem tako velik, njihov vpliv pa tako majhen, da jih demoralizira nekaj, kar se zdi kot nemogoč izziv.
Zgodbe sekundarnih karnističnih obrambnih mehanizmov lahko povzročijo, da se vegani počutimo nepovezani drug z drugim in z gibanjem. Lahko nas pripravijo do tega, da se počutimo izolirani, utišani, zmedeni, razdraženi ter nemočni. Uničujejo solidarnost ter upanje, tako pa so močno orožje za ohranjanje karnizma. Dokler se ne zavedamo mitov sekundarnih karnističnih obrambnih mehanizmov, jih bomo bolj ohranjali namesto razkrivali; prakticiramo reaktivno namesto proaktivnega veganstva.
Reaktivno veganstvo: dinamika ponotranjenja zatiranja in privilegiranosti
Ko smo reaktivni, na svet gledamo skozi objektiv karnističnih obrambnih mehanizmov ter reagiramo na njihove zgodbe. Ko člani manjšin verjamejo zgodbam, ki jih o njih govori dominantna kultura, ponotranjijo zatiranje te kulture. V zgodbah dominantne kulture so potrebe in izkušnje manjšine vedno manj pomembne od tistih večine. Na primer: če vegan pri družinski večerji prosi, naj naredijo solato brez sira ali krompirjev pire brez masla, je ta potreba – ki ji je enostavno ugoditi in bi veganu veliko pomenila – pogosto manj pomembna od »potrebe« po tradicionalni večerji.
Ko člani večine verjamejo sporočilom dominantne kulture – da so njihove potrebe in izkušnje pomembnejše ter bolj utemeljene od tistih manjšine – ponotranjijo privilegiranost, ki jim jo nudi kultura. Ta mentaliteta se pogosto odseva v občutenju upravičenosti in lahko izzove upravičeno jezo, ko potrebe neke osebe nimajo prednosti pred potrebami drugih. Na primer: veliko neveganov se lahko počuti »pod kontrolo«, ko jih povabijo v restavracijo, kjer ne strežejo živali. Trdijo, da na meniju ni »ničesar« zanje. Kljub temu lahko isti posamezniki večerjo z veganom mirne vesti načrtujejo v restavraciji z zrezki, ne da bi se prej z njim posvetovali ali pomislili na nevšečnost ter užaljenost, ki bi ju taka situacija lahko izzvala.
Seveda se večina neveganov ne zaveda svoje karnistične privilegiranosti; preprosto so prevzeli lažne zgodbe karnistične kulture, ki jih zdaj ponavljajo. Podobno se večina veganov ne zaveda njihovega ponotranjenega zatiranja. Vseeno pa veliko veganov (na nekem nivoju) začuti protislovje med tem, kar vemo, da je res (da imamo pravico do enakopravne obravnave) ter tem, kar smo se naučili, da je res (da potrebe drugih izpodrinejo naše). Zato se lahko npr. zalotimo pri opravičevanju drugim za nevšečnosti, hkrati pa smo jezni nase, ker se opravičujemo.
Občutek sramu in vzvišenost
Ponotranjeno zatiranje vodi do sramu, občutka, da smo »nekaj manj«. Sram občutimo, ko se vidimo skozi oči drugih ter bolj verjamemo njihovi verziji realnosti kot naši (»tvoje potrebe/prepričanja/vrednote itd. pomenijo manj kot moje/naše«). Občutek sramu nam lahko prepreči, da se postavimo zase, ko nam npr. rečejo, da smo »preobčutljivi«, ali pa se začnemo opravičevati za nekaj, česar ne bi smeli obžalovati.
Včasih pa se lahko na sram odzovemo tako, da ga obrnemo v njegovo nasprotje, vzvišenost, ki pomeni občutek, da smo »nekaj več«. Nočemo se videti skozi oči drugih ali sprejeti kakršnihkoli informacij, ki bi oporekale našim obstoječim idejam. Ko smo v stanju vzvišenosti, lahko začnemo sramotiti druge ter se obnašati kot zrcalo karnistične kulture. Na primer: na nevegane projiciramo stereotipe (vidimo jih kot »brezbrižne, sebične jedce živali«) ali kako drugače izpodbijamo njihova doživetja (nevegan: »Rad imam živali,« vegan: »Nimaš jih rad; saj jih ješ.«)
Onstran karnističnih fikcij: prakticiranje proaktivnega veganstva
Dobra novica je ta, da lahko, ko prepoznamo karnistične zgodbe, spremenimo naš odnos do njih. Namesto reaktivnega veganstva lahko prakticiramo proaktivno. Ko prakticiramo proaktivno veganstvo, se upremo karnističnim fikcijam ter se držimo resnice naših izkušenj brez izpodbijanja drugih.
Prakticiranje proaktivnega veganstva pomeni, da si prizadevamo za svojo resnico, o njej govorimo in v skladu z njo živimo, z integriteto do sebe in drugih. Tako prakticiramo načela uravnoteženega uma in srca: k situacijam pristopimo z radovednostjo – odprtim umom – in sočutjem – odprtim srcem. Prizadevamo si za jasnost, pogled usmerimo vase ter se povezujemo s tistimi, v katerih integriteto zaupamo. Tako se držimo svoje avtentične resnice, svoje zgodbe. Razvijamo pogum, da lahko v svoje življenje in svoj svet vključimo ostala načela uravnoteženega uma in srca. Proaktivno veganstvo je poosebljeno veganstvo. Je naša filozofija, izživeta v naših telesih. Je prakticiranje načel uravnoteženega uma in srca na sebi, drugih ter svetu. Omogoča nam, da sebi in drugim odpustimo, ko se neizogibno zapletemo v dinamiki univerzalnega sistema, v katerega smo vpleteni. Prakticiranje proaktivnega veganstva pomaga ublažiti jezo, ki pesti veliko veganov, saj od nas zahteva, da smo empatični – in empatija je zdravilo za jezo. Za koristne nasvete pri prakticiranju teh načel močno priporočam učenje načel nenasilne komunikacije.
Ko prepoznamo karnistične zgodbe, lahko naš občutek sramu spremenimo v ponos, predpogoj za aktiviste v vseh družbenih gibanjih: pomislite na ponos črncev, ponos gejev ter zdaj, ponos »vegijev«. Pravi ponos je nasprotje sramu in vzvišenosti; ne pomeni počutiti se manjvrednega ali večvrednega; gre za prepoznavanje, da imajo vsi posamezniki – vegani, nevegani, živali – enako inherentno vrednost. Kot vegani smo lahko ponosni na veliko stvari. Kljubujemo neizmernim pritiskom za prilagoditev dominantni kulturi, zavračamo fikcije vseprisotne karnistične propagande ter se upiramo nenehnemu napeljevanju k temu, da znova zaspimo in sledimo poti najmanjšega upora.
In nazadnje, ko prepoznamo karnistične fikcije, ne podcenjujmo ali precenjujmo njihove moči. Vpliven človek – Hitler – je nekoč dejal: »Laž naj bo velika in preprosta; ponavljaj jo, in sčasoma ji bodo verjeli.« Še vplivnejši človek – Gandhi – pa je dejal: »Skozi vso zgodovino je vedno zmagala pot resnice. Obstajali so tirani in morilci … ampak na koncu vedno padejo. Pomislite na to – vedno.«
Gandhi je imel prav. Morda je največja laž karnistične kulture zgodba, da ljudem ni mar – da ljudje živali jedo ne zaradi tega, ker so njihovi srca ter misli zmanipulirani s strani kulture, ki je v nasprotju z njihovimi glavnimi vrednotami in ki jih je prisilila k dejanjem proti lastnim interesom in interesom drugih, ampak zato, ker jim ni mar. Imela sem čast govoriti tisočim neveganom po celem svetu, o karnizmu sem predavala v polnih dvoranah in pred stoječimi ovacijami. Zgodbe, ki sem jih slišala od navzočih, se bistveno razlikujejo od tistih, ki jih pripoveduje dominantna kultura. Tukaj je samo nekaj od neštetih citatov z ocenitvenih vprašalnikov, ki jih zbiram po predavanju:
»Moje življenje se je nocoj spremenilo. Zlomila sem se. Moje srce se je zlomilo. Nikoli več ne bom zaužila niti grižljaja mesa.« ~ Bellevue, Washington, ZDA
»Prej nisem bila veganka, zdaj bi pa res morala postati … Bili ste uspešni! Hvala!« ~ Zagreb, Hrvaška
»Ne morem več iskati izgovorov. Hvala, da ste razkrili nevidno.« ~ Albuquerque, Nova Mehika, ZDA
»Moje vrednote in občutenje samega sebe se razlikujejo od sistema, ki nas uči jesti živali … Definitivno moram narediti nekaj sprememb. Definitivno.« ~ Maribor, Slovenija
»Čeprav sem ob gledanju posnetka zaklanih živali skoraj bruhal, je sporočilo o tem, kako smo v resnici vsi pod nekakšnim skupinskim pritiskom, prišlo do mene. Zdaj resnično dvomim, da bom še kdaj jedel meso.« ~ Stockholm, Švedska
»Na to predavanje sem prišla zelo skeptična. Mislila sem, da bom odšla nespremenjena, ampak se počutim … skrajno ozaveščena in spremenjena.« ~ San Francisco, Kalifornija, ZDA
Kljub temu, v kar nas prepričujejo karnistične pripovedi, obstaja razlog za upanje. Res je, da je ljudem mar za živali in za resnico. Res je, da vegansko gibanje eksponentno narašča v mnogih državah po svetu. Kot vegani smo del nečesa veliko večjega od svojih posameznih jazov; smo del družbenega gibanja, za katerega verjamem, da se bo nanj nekoč gledalo kot na najbolj preobraževalno gibanje v človeški zgodovini. Res je, da je prav vsak izmed nas pomemben; kar kot vegani zastopamo, je največja grožnja karnistični oblasti. Res je, da z razkrivanjem resnice nosilcem oblasti spreminjamo potek zgodovine.
Avtorica prispevka: dr. Melanie Joy
Izvirni prispevek: Speaking Truth to Power: Understanding the Dominant, Animal-Eating Narrative for Vegan Empowerment and Social Transformation
Prevod: Bojana Rosić
Lektura: Mojca Zorko
Priporočeno nadaljnje branje:
http://veganska-iniciativa.blogspot.com/2011/09/kaj-je-karnizem.html
http://veganska-iniciativa.blogspot.com/2011/11/karnizem-za-meso-jedce.html
http://veganska-iniciativa.blogspot.com/2012/04/karnizem-zakaj-je-uzivanje-zivali.html
