Iz Pravilnika o zaščiti rejnih živali (2010) je razvidno naslednje: “Reja in postopki z živalmi, ki lahko povzročijo živalim nepotrebno trpljenje ali škodljivo vplivajo na dobrobit živali, vključno z zdravjem, so prepovedani. Izjemoma je dovoljeno izvajati določene postopke, ki predstavljajo za žival kratkotrajno obremenitev, vendar pa ne povzročajo trajnih poškodb.”
Z naslednjimi dejstvi lahko brez težav dokažemo, da sta princip preprečevanja nepotrebnega trpljenja in princip preprečevanja škodovanja le »na papirju«, ne pa tudi v praksi:
1. Živil živalskega izvora ljudje ne potrebujemo za zdravo življenje (Melina in sod., 2016). Iz tega sledi, da je vsako trpljenje živali in vsako škodovanje živalim v živinoreji nepotrebno.
2. Uboj škoduje dobrobiti živali, saj jo prikrajša za dragoceno prihodnost in za nadaljnje priložnosti za zadovoljitev potreb (Rossi in Garner, 2014; McPherson, 2014). To še posebej velja za mlade živali. V živinoreji je dovoljeno ubijanje mladih živali; primer: telečje meso je meso telet, starih do 8 mesecev (Pograjc in sod., 2008). Iz kognitivne znanosti o živalih je razvidno, da ni mogoče sklepati, da rejne živali niso sposobne pričakovanja in/ali planiranja prihodnosti (Marino, 2017; Probyn-Rapsey in sod., 2016; Logan, 2014; Raby in Clayton, 2009; Correia in sod., 2007). Če bi žival poslali v zatočišče za rejne živali (angl. farm sanctuary) namesto v klavnico, bi to bilo za dobrobit živali neizmerno bolje – in prvič v življenju bi bila v stiku le s takšnimi ljudmi, ki nasprotujejo ubijanju.
3. Mnogi se strinjajo, da so živali v praksi še vedno obravnavane kot nečuteča bitja, čeprav so bile v evropski zakonodaji definirane kot čuteča bitja že leta 1997 (Proctor, 2012; Sobbrio, 2013; Civil society statement …, 2017). 82 % Evropejcev (81 % Slovencev) meni, da bi dobrobit rejnih živali morala zagotovo ali verjetno biti bolje zaščitena kot je sedaj. Le 38 % Evropejcev (34 % Slovencev) meni, da je trenutno kupcem v trgovinah in supermarketih verjetno ali zagotovo na voljo zadovoljiva izbira živilskih izdelkov, ki so proizvedeni na živalim prijazen način; tistih, ki menijo, da je ponudba zagotovo zadovoljiva, je le 10 % (Evropa) oz. 8 % (Slovenija) (EC, 2016).
4. V živinoreji je dovoljeno za vedno ločiti mater (npr. kravo) in njenega mladiča (npr. telička). Dovoljen je uboj mladiča že v prvih mesecih njegovega življenja. To se zdi mnogim etikom nedopustno (McPherson, 2014; Borkfelt in sod., 2015; Singer, 2016). Vsak, ki je že kdaj videl ali slišal, kako se mačka ali krava začne obnašati, ko ji kdo vzame mladiča ali ko mladiča ne najde, razume, da namerna ločitev matere in mladiča (brez njune privolitve) povzroči psihološko bolečino – nepotrebno trpljenje – pri obeh. In zelo težko bi bilo argumentirati, da gre le za kratkotrajen psihološki stres.
5. Največja dovoljena gostota naseljenosti ni določena z namenom optimizacije dobrobiti živali, pač pa je določena z namenom optimizacije dobička in to z vidika dobrobiti živali pogosto ni sprejemljivo (Berg in Yngvesson, 2012; Broom, 2017). V Sloveniji pri baterijski in hlevski reji obstaja več hlevov, kjer je največje dovoljeno število živali (kokoši) v hlevu večje od 30.000 (UVHVVR, 2017). Iz Pravilnika o zaščiti rejnih živali (2010) je razvidno naslednje: “Gostota naseljenosti ne sme preseči devet kokoši nesnic na m2 uporabne površine za nesnice.” Lahko ugibamo, da se velikemu deležu potrošnikov gostota 9 kokoši na m2 ne bi zdela sprejemljiva, če bi na lastne oči (ali na videoposnetku) videli kako to izgleda (slikovni primer: Meja Šentjur, november 2016: http://meja.si/img/3_4160.jpg). Proizvajalci se prikazovanju takšnih vizualnih informacij običajno izogibajo, kar je razvidno iz embalaž, reklam in spletnih strani.
6. Da bi preprečili najhujše posledice previsoke gostote naseljenosti, je pri perutnini za preprečevanje kljuvanja perja in kanibalizma dovoljeno krajšanje kljunov, pri prašičih pa so za zmanjševanje poškodb (npr. grizenje repov) dovoljeni ukrepi kastracija, krajšanje repa in krajšanje podočnikov z brušenjem (Pravilnik o zaščiti rejnih živali, 2010). Nemogoče je trditi, da gre pri teh ukrepih le za kratkotrajno obremenitev in ne za trajne poškodbe. Res je bolje izbrati skoraj najhujše zlo namesto najhujšega zla, ampak če takšnih načinov reje sploh ne bi bilo, ne bi bilo treba izbirati med dvema krutima možnostma.
7. Dovoljena je maceracija (takojšnja zdrobitev celotne živali) piščancev, starih do 72 ur (Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 …, 2009). V večini primerov je razlog izključno ekonomski: “Pri valjenju jarkic za proizvodnjo jedilnih jajc za nadaljnjo proizvodnjo ni primerna približno polovica izvaljenih živali, saj so to samčki (petelini), katerih nadaljnja reja ni ekonomska. Odvečni enodnevni piščanci se takoj po izvalitvi usmrtijo na predpisan način” (MKGP, 2016). Ker zmleti samčki niso namenjeni prehrani, to pod nobenim pogojem niso etične usmrtitve. Če bi samčka poslali v zatočišče za rejne živali namesto na napravo za maceracijo, bi to bilo za njegovo dobrobit neizmerno bolje. Seveda pa v Evropi ni dovolj zatočišč za milijone samčkov, zato takšna rešitev ni smiselna. Obstaja več možnih alternativ, ki jih navaja tudi MKGP (2016), a še nobena ni izvedljiva v komercialnih pogojih. Proizvodnje jajc, ki ima toliko nepotrebnih žrtev, ozaveščeni potrošniki ne bi smeli podpirati.
8. Kletke niso prepovedane. Dovoljena je reja živali brez izpusta (v teh primerih bi lahko celotnemu objektu rekli kletka). Dovoljeno je privezovati živali in jim močno omejevati gibanje. Dovoljena je reja živali v takšnih objektih, kjer mora umetna svetloba nadomestiti naravno (Pravilnik o zaščiti rejnih živali, 2010).
9. Dovoljen je transport živih živali, poleg tega pa pri tem pogosto prihaja do kršitev zakonodaje (Cussen, 2008).
10. Dovoljeno je označevanje živali (npr. z ušesnimi znamkami) na boleč način (Broom, 2017).
11. Bolezni in deformacije živali so predvsem v industrijski živinoreji pogoste (Rossi in Garner, 2014).
12. Zelo težko bi bilo trditi, da rejne živali živijo brez strahu in brez psihološkega trpljenja ter da imajo svobodo do izražanja vrstno specifičnega vedenja (Sobbrio, 2013).
13. Dovoljeno je umetno osemenjevanje živali (Pravilnik o usposabljanju …, 2007). Dvomimo, da bi žival v to privolila, če bi imela možnost izbire. Mar se ne bi v primeru človeške žrtve to obravnavalo kot kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost?
14. V čebelarstvu je dovoljeno prirezovanje kril maticam (Pravilnik o usposabljanju …, 2007).
15. V krmo za pujske je dovoljeno dodajati posušeno kri in krvno plazmo prašičev (Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 483/2014 …, 2014; EAPA, 2016). To verjetno res ni škodovanje in ne povzroča trpljenja, ampak – mar ni to prisilni kanibalizem?
16. Izraz ‘dobro počutje živali’ ima enak pomen kot izraz ‘dobrobit živali’ (Uredba o ukrepu dobrobit živali …, 2016). Zakonodaja živalim nudi le minimalno zaščito pred trpljenjem (Berg in Yngvesson, 2012; Sobbrio, 2013). To je znak napačnega razumevanja izrazov ‘dobrobit živali’ in ‘dobro počutje živali’. To so najbolje prikazali Proctor in sod. (2013) s sistematičnim pregledom literature o čutečnosti pri živalih. Ugotovili so, da se znanost prekomerno osredotoča na preučevanje negativnih občutkov/stanj pri živalih in zanemarja preučevanje pozitivnih. Če bi zakonodajalci/živinorejci razumeli izraz ‘dobrobit živali’, se ne bi osredotočali le na preprečevanje bolečine, trpljenja in bolezni, pač pa bi stremeli k promociji užitka, veselja, dolgotrajnih prijateljstev ter fiziološkega in psihološkega zdravja živali. Z ignoriranjem pozitivnih občutkov ignoriramo pomemben del pomena življenja (Proctor, 2012; Proctor in sod., 2013). Zatočišča za rejne živali (in morda tudi ekološke kmetije) bi bile najbolj primerne lokacije za neinvazivno preučevanje pozitivnih občutkov rejnih živali. Počutje živali v teh zavetiščih bi moralo pomen izraza ‘dobro počutje živali’ dvigniti na nov nivo in na osnovi počutja teh živali bi morali postaviti nove minimalne etične standarde v živinoreji, čemur bi sledila ukinitev industrijske živinoreje in pogovor o ukinitvi vseh oblik živinoreje.
Slike: Pixabay
Pripravil: Matevž Jeran
