Pravice ljudi in pravice živali

clanek__milos-zidanik.jpgNa naslov Društva za osvoboditev živali je prišlo opozorilo o objavi zelo posebnih fotografij in pripomb nekega lovca na njegovem facebook profilu. Gre za prizore ujetih in pobitih živali, prizor, ko lovec uživa še toplo surovo srce ustreljenega jelena in pripombe na račun veganov – kako so vegani agresivni, hinavski in kako bomo imeli vegane čez 1000 let za prežvekovalce in kako bodo na jedilniku ob petkih. Prvo vprašanje, ki se ob tem odpira je, ali se imamo pravico javno odzvati na ta zapis, ki ga ima lahko nekdo za zasebnega.

Zato se je smiselno ustaviti najprej pri dejstvu, da je moja lastna osebna svoboda v demokraciji omejena s taisto pravico drugega človeka, da živi v miru. Zato je prepovedano ubijati, krasti, pretepati in posiljevati druge ljudi, ker s tem kršimo njihove pravice in ta je močnejša od pravice posameznika, da počne, kar mu je volja. Podobno je z žalitvami in poniževanji ter spodbujanju k nasilju, kjer gre za sovražni govor. Tudi ti elementi presežejo pravico posameznika do svobode govora in so lahko predmet sodnega preganjanja.

Zatem se mi zdi nujno ustaviti se ob vprašanju ali je zasebni facebook profil zaseben ali javen. Dejstvo je, da so zasebni facebook profili dostopni vsem ljudem, ki imajo dostop do spleta. In so zato javni. Vsaj posnetki tega lovca s komentarji, so dostopni vsem. Lastnik tega profila bi lahko dostopnost svojih prispevkov omejil, pa tega ni storil. To pomeni,da se je zavestno odločil, da bodo njegovi prispevki javni.

Tretji pomislek je, ali sem upravičen do javnega nestrinjanja z javno objavljenimi zapisi, ki se mi zdijo sporni. Avtor teh zapisov me ni prosil za komentar, izrazil je samo svoje stališče. Vendar je to storil na javnem prostoru, do katerega imajo dostop vsi – tudi otroci. Z javnim izražanjem svojih mnenj in stališč spreminjamo socialne predstave, kaj je prav, kaj narobe, kaj zrelo, kaj nezrelo vedenje, postavljamo norme nekega vedenja, postavljamo in prestavljamo meje »normalnega«. In zapis nad objavljeno fotografijo sebe, kako uživa surovo jelenje srce, govori prav o tem: »I., samo zate in za vegetarijance, vegane in sploh vse kalimerote, ki hočejo svoj način življenja na najbolj agresiven način vsiliti tudi normalnim ljudem.« To pomeni, mi, ki pobijamo živali in uživamo njihova pravkar izrezana in še topla srca, smo normalni, vsi drugi – vegani ipd. kalimeroti – pa agresivni, ker nam vsiljujejo svoj način življenja. Zato se mi zdi, da sem do svojega javno izraženega stališča upravičen. Dovoljenje mi je dal pravzaprav sam avtor zapisa, ko je govoril o svoji predstavi, kaj je normalno. Sam imam pravico, da v tej družbi, ki ji pripadam, tudi sam sooblikujem socialno predstavo, kaj normalno je in kaj ni. Ker norma pomeni pritisk družbe na posameznika, diktat, kako se naj posameznik obnaša. In sam ne pristanem na življenje v svetu nasilja, ki je svet tega lovca.

In kakšen je ta svet?

To je svet človeka, ki je rad v družbi, pomembni so mu družinski odnosi, rad ima živali, še posebej svojega psa in lovske pse nasploh, rad ima naravo in stik z naravo, rad ima divjad – njegova stran ima prelepe fotografije žive divjadi in fotografije, kako tovori nekajkilogramske vreče koruze in kako razstira seno za srnjad, ima zapise o srečanjih z medvedi, ki jih ne pobija vsevprek, čeprav bi se lahko zagovarjal za uboj medveda v samoobrambi, če bi se odločil drugače, je človek, ki ga zanima politika in fotografija. Še posebej zanimivo mi je bilo, da je delil opozorilo pred metanjem petard ob fotografiji psa z napisom, da psa to moti. Ima rad Tino Maze in ne mara Janeza Janše. Skratka nekdo, ki nam je lahko v marsičem blizu. Včasih je prav lenobno simpatičen – npr. s komentarji glede pomanjkanja volje do kidanja snega. Marsikatero njegovo fotko ali post bi lahko delil s svojimi prijatelji. In v tem tiči njegova past.

Ta človek je objavil sporne fotografije s spornimi komentarji kot nekdo, ki se teh svojih stališč ne sramuje (to, česar se sramujemo, skrivamo). Kar meni, da je prav in da je do takih stališč ne le upravičen, temveč se zaveda, da bo z njimi požel odobravanje. Je drža »pravega« moškega s puško, gospodarja nad življenjem in smrtjo, ki ga puška postavi za Boga in so življenja drugih (tudi Janeza Janše) odvisna samo od njegove milosti. Na fotografijah ga vidimo v privzdignjeni drži nad truplom pobite živali s puško, pokazano v profilu, da bi bila videti čim večja. V rokah drži navidez živ obraz odrtega polha s pripisom, kako je okusen. Med fotografijami živih živali so fotografije razrezanih trupel in bahavih moških, ki se kitijo z lobanjami jelenjadi. In to je »normalen« svet – dobro in slabo, lepota in trpljenje ter užitek, povezan z lepoto in trpljenjem. To pomeni v matematični enačbi – užitek dobim tako, da povzročam trpljenje. In podpis lastnika profila za imenom – lovec in naravovarstvenik.

Med fotografijami so komentarji. Med drugimi fotografije borbe divjega prašiča in lovskega psa. »Nekako ga je treba šolati in če pomisliš, da se iste stvari dogajajo v »gateru«, kjer pujs res nima nobene možnosti, potem je tole le borba psa proti divjemu prašiču v naravi in če pogledaš, ptičar ni oklepljen in zato zaščiten. Borba je čista in možnosti so 1/1. Kolikokrat si šival svoje pse po pretepu s prašičem?? Ali pa verjetno, vsaj kolikor jaz vem, ti prašič še ni pobil lovskega psa. No, velikokrat se zgodi, da iz grmovja plane prašič, pes pa nikoli več… Vem, da si nežna duša in da ti take zadeve niso prijetne, vendar tako pač je, lovski prijatelj… Hrabri psi pa imajo pač toliko življenjske dobe, kolikor so spretni in kolikor sreče pač imajo.« Tu srečamo tega človeka, ki ob drugih priložnostih s tako ljubeznijo in nežnostjo govoriti o svojem lovskem psu, v povsem drugi luči. Psa »trenira« za boj in uboj ne glede na potrebe psa. Pes je sredstvo, rane, ki jih druge živali, katerim nalašč izpostavlja svojega psa, povzročajo njegovemu psu, samo del treninga. To pomeni, da mu za lastnega psa pravzaprav sploh ni mar, ne dovoli si ga začutiti, pes je pomemben samo toliko, kolikor veča pomembnost njemu, gospodarju. Zanimiv je tudi komentar, »Če bi takemu psu preprečil borbo, bi bilo isto, kot da bi tebi vzel jago, prekleto besen bi bil, kajne?« Pes seveda ravna tako, kot ga je naučil gospodar, ki vanj projecira sebe. In tako slika postaja počasi jasnejša. Ljubezen do živali je samo poza za druge in same sebe, da lahko ohrani dobro samopodobo in dobro podobo pred drugimi ljudmi. Seveda na račun drugih živih bitij, ki so mu samo sredstvo. Navzven med njimi dela razliko, če pa pogledamo pod drobnogledom, razlike pravzaprav ni. Če je puška velika, je velik on, če je velik pes, je velik on. Tako puška kot pes sta samo njegova podaljška. Ko se borita z medvedi, se z medvedom golorok bori sam. V stiku s prvinskim človekom v sebi, ki je zaradi preživetja morda bil kdaj prisiljen ubijati. Seveda tam pred nekaj tisočletji.

V mojih srečanjih z ljudmi opažam, da živimo ljudje praviloma neozaveščeno – motivov svojih odločitev, svojega vedenja in čustvovanja ne ozaveščamo, ker nam je enostavneje. Tako nam ni treba prevzemati odgovornosti za svoje odločitve in dejanja. Ni se nam treba zavedati, kako sami sebi v svojih trditvah in dejanjih nasprotujemo. Tako lahko ohranim dobro samopodobo ljubitelja živali (hranim jih pozimi, imam rad domače pse in mačke) in ne vidim, da si nasprotujem v takoj naslednjem stavku, ko si vzamem pravico, da živali pobijam, jih ponižujem in se norčujem iz ljudi, ki se zase odločajo drugače. Seveda s to odločitvijo, da ne ozaveščam nezavednih motivov svojih dejanj, v osebnostnem smislu stagniram. Zato projekcije (ki so odraz nezrele osebnostne strukture) – o drugih sklepam po sebi – zato so vegani tisti, ki so agresivni in ne jaz sam, ki odiram živali in se zmagoslavno slikam z morilskim orodjem v roki. In zato verjetno ti vzgibi po ubijanju, ki jim sledim. Gre za psihični regres človeka, ne na lastno zgodnejšo razvojno dobo svojega psihičnega aparata, pač pa človeštva izpred nekaj tisočletij. In tako lovci tudi opravičujejo pobijanje živali – da to človek počne od pamtiveka. Pozabljajo, da imajo danes svobodo izbire. Da za preživetje družine med zimo ni več treba upleniti divje svinje ali srnjaka, ampak, da lahko sredi januarja stopijo v shrambo ali pa do bližnjega Mercatorja po zelenjavno omako.

Kako zaključiti to zgodbo? Dejstvo je, da lovci obstajajo. In da vegani obstajamo skupaj z njimi in si delimo ta svet, na katerem živimo. Dejstvo je tudi, da imamo oboji različno predstavo, kaj je normalno in kaj ne, pravzaprav povsem diametralno predstavo. Osebno menim, da je pobijanje živali škodljivo za osebni osebnostni razvoj posameznika, ker gre vedno na račun empatije. Kot pri lastniku tega facebook profila, ki misli, da je zelo ljubeč do svoje okolice, tako narave, kot ljudi in živali, vendar, če pogledamo pod drobnogledom, vidimo, da so živali in narava samo sredstvo za lastno povzdigovanje. On jemlje, daje pa bolečino. Načeloma bi morda moral reči, da je to pač njegova lastna drža in njegov problem, pa ne morem. Dve leti nazaj smo morali vožnjo z avtomobilom upočasniti, ker smo peljali skozi gručo lovcev. Eden med njimi nam je skozi okno avtomobila zmagoslavno pridržal truplo ustreljene prelepe lisice. Moj otrok je še mesec dni imel nočne more… Zato se me te izjave tičejo. Zato se tičejo vseh nas. Ker ranijo tiste, ki so najbolj občutljivi in za katere sem jaz odgovoren, da kot njihov pomožni jaz filtriram zunanje vtise, da zanje ne bi bili pregrobi, da bi lahko ohranili svojo dragoceno občutljivost, ki jim bo omogočila dejansko empatičnost v medosebnih odnosih v odrasli dobi. Na ta način, verjamem, postaja svet lepši. Dokler pa pristanemo na to, da je normalen svet otrdelosti in pobijanja, verjamem, da bodo ostajale tudi vojne. Ker med ustrelitvijo divjadi, med povzročanjem trpljenja lastnega psa in med ustrelitvijo človeka in povzročanje trpljenja lastnemu bližnjemu (človeku), je samo en nepomemben korak.

Avtor prispevka je Mag. Miloš Židanik, doktor medicine, specialist psihiater in psihoterapevt.

Objavljeno: 27. marec 2014