V Varšavi je avgusta (16. – 18. 8. 2019) potekala Konferenca o pravicah živali v Evropi (Conference on animal rights in Europe), za katero se lahko zahvalimo poljski organizaciji Otwarte klatki. Slednja je v svojo prestolnico privabila več sto obiskovalcev, ki jih je združilo 53 predavateljev z znanjem z različnih področij, kot so načrtovanje ter izvedba kampanj, ljubezen do živali, skrb zase in sodelavce, zgodovina družbenih gibanj, uporaba inovativnosti pri delu za živali, pomembnosti institucionalnih sprememb in mnogih drugih.
Idejna vodja konference, ustanoviteljica Otwarte klatki in trenutna izvršna direktorica Anime International Dobrosłava Gogłoza, je v svojem govoru prvega dne poudarila, da so dogodki, kot je ta, ključni za rast in razvoj gibanja za pravice živali, saj ponujajo priložnost za pridobivanje novega znanja in poznanstev, širjenje navdiha ter dobrih praks in oskrbovanje udeležencev s prepotrebno energijo, ki jih lahko pri delu za boljši svet poganja še celo leto. Izrazila je upanje, da bo udeležba vsako leto bolj mednarodna in zagotovila, da bo konferenca ostala v centralno-vzhodnem delu Evrope, saj je s tem dostopnejša aktivistom iz držav z nižjimi prihodki.
Namen konference je pomoč pri čim hitrejši gradnji sveta, v katerem ljudje in živali miroljubno sobivajo, kar zahteva ekonomičnost porabe sredstev, naj gre za denar, čas ali človeško energijo. Tudi letos je mnogo predavateljev izrecno poudarilo pomen institucionalnih sprememb, še posebej pa se je nanje osredotočil Jamie Harris iz Sentience Institute, organizacije, katere poslanstvo je razširiti moralni krog človeštva, s trenutnim poudarkom na učinkovitih strategijah za razširitev kroga na rejne živali. Ugotovitve svojih raziskav objavljajo na spletni strani sentienceintitute.org.
Harris se je v svojem govoru osredotočil na različne taktike družbenih gibanj skozi zgodovino in njihove nauke za sodobno gibanje za pravice živali. Omenil je primer iz Velike Britanije ob koncu osemnajstega stoletja, ko so se potrošniki, ki jih je bilo nekje od 300 do 500 tisoč, odločili bojkotirati zahodnoindijski sladkor z namenom odprave suženjstva. Pri tem so se posluževali predvsem ozaveščanja z letaki in svoj namen dosegli že v pičlih šestnajstih letih. Vendar bi storili napako, če bi iz tega sklepali, da bo tudi osvoboditev živali dosežena samo z ozaveščanjem posameznikov in spremembami nakupnih navad. Zgoraj omenjeno število ljudi, ki so se pridružili namenu, je sicer resda predstavljalo le štiri do šest odstotkov takratnih prebivalcev Velike Britanije, vendar so ti predstavljali skoraj polovico vseh potrošnikov sladkorja. Poleg tega je bil bojkot osredotočen le na en izdelek in ne na vse proizvode suženjskega dela. Harris s tem primerom prikaže več tveganj, ki spremljajo morebitne zgodovinske nauke. Pri analiziranju preteklosti je namreč enostavno izbirati le dokaze, ki nam ustrezajo, napačno sklepati o vzročnih povezavah in zanemariti slučajne napake, mnenja drugih zgodovinarjev ter pomena sreče.
Kljub temu je predstavil nekaj zaključkov iz različnih gibanj, ki jih je povzel v enem samem stavku: ”Institucionalne spremembe so boljše.” Kot je razloženo na njihovi spletni strani, spreminjanje posameznikov pomeni spreminjanje njihovih prehranjevalnih navad, medtem ko spreminjanje institucij pomeni osredotočenost na podjetja, vlade ali druge skupine posameznikov. Razlika je tako v sporočilih (”Postani vegan” nasproti ”Končajmo živinorejo”) kot v ukrepih (na primer deljenje letakov nasproti kampanjam namenjenih podjetjem).
Zgoraj omenjeni primer z zahodnoindijskim sladkorjem je bil učinkovit predvsem zaradi siceršnje politične osredotočenosti, sodobnemu veganskemu bojkotiranju izdelkov in storitev, ki vključujejo izkoriščanje živali, pa se najbolj približa severnoameriško gibanje za t.i. svobodne izdelke. Šlo je za splošen bojkot vseh izdelkov, ki so prišli izpod suženjskih rok, vendar gibanje ni bilo uspešno, saj je bil bojkot težaven in majhnega učinka. Nasprotno kot uspešno predstavi gibanje proti genetsko spremenjenim organizmom v Evropi, pri katerem so se organizacije z vključevanjem oziroma izdatno pomočjo držav, v katerih je bilo prevladujoče javno mnenje že na njihovi strani, obrnile na EU in spremenile zakonodajo. Tudi gibanje za prepoved splava se je v določenem trenutku posluževalo bojkota posameznih izdelkov, vendar so velik uspeh doživeli šele z bojkotom celotnih podjetij v zdravstvenem sektorju – v prid živali bi po tej logiki bojkotirali celotne trgovske verige in restavracije, kar je, seveda, nerealno …
Harris predlaga, naj se gibanje za pravice živali zgleduje po gibanju za prepoved splava in aktivistih za čisto okolje, ker se vsa tri gibanja borijo za pravice nekoga tretjega. Prepogosto se namreč sklicujemo na gibanje za pravice črncev ali žensk, vendar so pri njiju najpogosteje udeleženi prav črnci in ženske same, kar dela gibanji drugačni od veganskega. Na primeru okoljevarstva in zelo uspešnega širjenja prakse recikliranja odpadkov pa je razložil manj sluteno težavo, ki iz tega sledi. Ko ljudje začnemo goreče in pridno metati embalažo v en koš, papir v drugega in steklo v tretjega smo prepričani, da naredimo veliko, medtem ko v resnici, no, temu ni čisto tako. Rešujemo namreč majhen delež težave. Poleg tega se zaradi dobrega počutja ob recikliranju lahko odločimo celo za nakup več pakiranih izdelkov. Gre za težavo moralnega licenciranja, pri katerem, kot razlaga Harris, smo podzavestno nagnjeni k manj moralnim dejanjem po tem, ko smo storili nekaj dobrega. Zdi se nam namreč, da smo že naredili dovolj. Učinek je indirekten in predstavlja nasprotje moralne konsistentnosti.
Harris je v podporo tezi o učinkovitosti institucionalnih sprememb povedal, da so ljudje bolj naklonjeni institucionalnim kot individualnim spremembam, in ob tem navedel tudi zgovoren podatek: skoraj polovica Američanov podpira prepoved klavnic, medtem ko sta vegana le 2 odstotka. Sledilo je vprašanje iz publike: ”Kaj lahko mi, kot posamezniki, storimo za institucionalne spremembe?” Odgovor je bil kratek: ”Vprašajte ljudi pri Open Cages.” Ta organizacija je del Anime International, pri kateri imajo šest najpomembnejših programov dela: (1) grajenje kapacitet, (2) spreminjanje zakonodaje, (3) vplivanje na industrijo, (4) oblikovanje zavezništev, (5) vplivanje na javno mnenje in (6) lobiranje. Pri tem krepijo gibanje za pravice živali s izboljšanjem in povečevanjem znanja ter veščin posameznikov, delajo na razvoju in implementaciji novih zakonov preko lobiranja in zagotavljanja izvrševanja prava ter podpirajo inovativne, na rastlinah temelječe živilske proizvode in gradijo strateška partnerstva s prehrambno industrijo. Zavezništva gradijo z združevanjem moči ter podpiranjem partnerskih organizacij, medtem ko na javno mnenje vplivajo s strateškim osebnim ter spletnim ozaveščanjem v kombinaciji z objavljanjem preiskav in dokumentarnih filmov. Poleg naštetega se trudijo vplivati na odločevalce v vladah za boljše zakone, ki vključujejo živali.
Več o delu Open cages si lahko preberete na opencages.org, sicer pa si lahko na Youtubu ogledate tudi posnetke skoraj vseh predavanj z letošnje konference. O institucionalnih spremembah so govorili na primer Włodzimierz Gogłoza (Kaj je skupna kmetijska politika EU in zakaj je pomembna), Cyril Ernst (Uvajanje rastlinskih obrokov za študente v univerzitetnih menzah v Franciji) in Martin Smrek (Zgradite in bodo prišli – lekcije iz kolesarskega gibanja). Še posebej priporočam ogled predavanj Tobiasa Leenaerta (Veganske stvari, o katerih sem spremenil svoje mnenje), Jana Sorgenfreia (Presenečenje! Moč inovativnih kampanj) ter Kristine Mering (Pozitivnost v gibanju za pravice živali).
Kljub dostopnosti posnetkov predavanj je osebna udeležba na konferenci neprecenljiva, saj gre za enkratno doživetje, ki poleg večanja znanja omogoča tudi mreženje, širjenje obzorij in okrepljen občutek pripadnosti svetovnemu gibanju. Leta 2020 vas Anima International in Humánny pokrok lepo vabita v Bratislavo.
Avtor: Monika Lavrič
