Čeprav smo rojeni v kulturo, ki poudarja, kako se razlikujemo od drugih živali, nam naše dejanske izkušnje govorijo drugače. Živali lahko jemo samo, če jih ne moremo uvrstiti v nobeno od kategorij, ki jih uporabljamo za opredelitev samih sebe. Toda od njih se razlikujemo precej manj, kot nas želijo prepričati naše prehranjevalne navade. Tistim, ki imajo na primer živali za družbo, je popolnoma jasno, da imajo živali različne osebnosti, želje, čustva in vzgibe ter občutijo duševno in telesno bolečino (in se ji poskušajo izogniti). Poleg številnih anekdotičnih dokazov o altruističnem obnašanju živali (ne le do drugih živali svoje vrste, ampak tudi do drugih vrst) obstajajo tudi klinični dokazi, na primer kruti poskusi, v katerih so opicam dali hrano, kadar so povzročile boleče elektrošoke drugim opicam. Raziskovalci so spoznali, da so opice raje lačne, kot da bi povzročale elektrošoke drugim opicam, sploh če so pred tem tudi same prejele elektrošoke. Opičji altruizem je raziskovalce presenetil (in morda tudi malo osramotil?). Kljub naši pravi naravi bi se lahko vprašali, če bi bili tudi ljudje tako plemeniti.
Poleg zmožnosti empatije so živali zmožne tudi duševnega trpljenja in pogosto razvijejo stereotipno vedenje, kadar jih s krutim ravnanjem pahnemo v duševno bolezen. Skrajna omejitev gibanja pri živalih, ki jih izkoriščamo za hrano, krzno, vivisekcijo in zabavo, povzroči tako globoko škodo njihovemu čustvenemu in telesnemu zdravju, da v nedogled ponavljajo isto vedenje, česar v divjini ne bi nikoli počele. Šimpanzi in prašiči se po cele ure zaletavajo z glavo v kovinske rešetke svojih kletk, sloni zibajo z glavo in dvigujejo noge, lisice v utesnjenih kletkah na krznarskih farmah pa divje krožijo in se patetično zibajo, saj se jim meša, ker ne morejo izpolnjevati svojega naravnega namena. Podobno tudi ljudje včasih ponavljamo stereotipno vedenje, kadar postanemo neuravnovešeni in izgubimo povezavo z namenom, zaradi katerega smo se rodili.
Ko bolje spoznavamo živali, dobivamo številne dokaze, da smo se motili, ko smo nekatere lastnosti, kot na primer uporabo orodja, ukvarjanje z umetnostjo, doživljanje »višjih« čustev, smisel za norčavost, uporabo jezika in tako dalje, razglasili za edinstveno človeške. Seveda imamo določene edinstvene lastnosti in zmožnosti; vsaka vrsta jih ima. Zaradi prehranjevanja z živalmi smo podzavestno tako napeti, da že kar nevrotično pretirano poudarjamo svojo edinstvenost in ločenost od njih. To nam omogoča, da jih izločimo iz kroga tistih, za katere nam je mar.
Z živalmi si ne delimo samo skupnega bivanja na tem lepem planetu, temveč tudi ranljivost smrtnosti in vse, kar to prinaša s seboj. Težko je ugotoviti, ali se je življenje ljudi skozi stoletja in tisočletja kljub vsem našim naporom dejansko izboljšalo. Kljub udobju in možnostih, o katerih naši predniki niso mogli niti sanjati, pa imamo tudi stres, bolezni in frustracije, kakršnih si ne bi mogli zamisliti. Na drugi strani se je za živali položaj poslabšal, sploh v času zadnjih generacij ljudi. Ko je živilska industrija privedla svoje črede in jate v zaprta koncentracijska taborišča, je nastala nova skrajna oblika živinoreje, znana kot industrijsko kmetijstvo. Z uvedbo genskega inženiringa prihaja do pojava nove, skrajne oblike industrijskega kmetijstva, pri katerem z živalmi manipulirajo na genski ravni, s čimer izgubljajo svojo biološko celovitost in identiteto. Hkrati prihaja do neverjetnega uničevanja življenjskega okolja divjih živali in desetkanja njihove populacije za meso, farmacevtska sredstva, vivisekcijo, zabavo in druge oblike izkoriščanja. Živali so torej prehodile pot od občasnega lova do živinoreje, zapiranja in končno do izumrtja ali genskega spreminjanja ter zmanjševanja njihove vrednosti na gole predmete za človeško uporabo, ki se jih da patentirati in lastniniti.
Zdi se, da kot družba še vedno tavamo v temi in smo se pripravljeni odreči nasilju samo, če se bojimo kazni ali maščevanja. Ker živali niso zmožne ničesar od tega, nimajo nobene zaščite pred nami. Brez obžalovanja ali zavedanja jih izpostavljamo novim skrajnostim, zato bomo nujno morali zavzeti veliko bolj etično usmeritev, ki bo nagovarjala korenine naše nasilne miselnosti. Pozivanje k veganski revoluciji, ki popolnoma nasprotuje popredmetenju živali, se naši večinski kulturi morda zdi skrajno, vendar pa lahko samo takšna očitno skrajna drža predstavlja protistrup za sedanjo skrajno zlorabo živali. Z zornega kota naše prirojene narave, ki hrepeni po ljubezni, ustvarjalnosti in duhovnemu razvoju, veganstvo sploh ni skrajno.
Nebesa in pekel si ustvarjamo sami. Živimo v družbi, ki brezglavo izkorišča živali in spodbuja nadvlado močnejših, moških, bogatih in privilegiranih nad ranljivimi. Ta družba je ustvarila politična, ekonomska, pravna, verska, izobraževalna in druga institucionalna sredstva, ki tiste, ki imajo moč, ščitijo pred posledicami njihovih dejanj ter legitimirajo nasilje in nepravičnost, nujna za vzdrževanje sistema. Skozi stoletja je razvila zapleteno znanstveno in versko paradigmo, ki v svojem redukcionizmu in materializmu na različne načine zanika nadaljevanje posledic. Med drugim se to kaže v njeni nepripravljenosti sprejeti zamisel, da kot zavest lahko izkusimo številne razsežnosti in življenja, še zlasti zamisel, da se človeška zavest lahko ponovno rodi kot živalska zavest. Naša živinorejska družba takšne zamisli iz očitnih razlogov odklanja, medtem ko veljajo za logične in resnične v mnogih družbah, ki zadnjih osem do deset tisoč let niso tako grozljivo in sistematično zlorabljale živali kakor naša. Storilci in žrtve vedno znova menjajo vloge na neštete pretanjene in očitne načine. Krog nasilja ima lahko precej večje razsežnosti, kot si v živinorejski družbi želimo priznati, kar potrjujejo tudi mnoge tradicije modrosti. Dokler ne bomo zmožni gledati z najvišje ravni, je najbolje upoštevati nasvet vseh razsvetljenih duhovnih učiteljev iz vseh obdobij: bodimo prijazni drug do drugega.
Sestavek Veganska revolucija je del vsebine knjige Hrana za mir avtorja dr. Willa Tuttla. Knjigo lahko naročite v naši spletni trgovini.
Foto: Farm Sanctuary
