Izkušnje nagrajenk drugega Enostavnega veganskega izziva

Aleksandra Petković, dobitnica 1. nagrade (darilni bon v vrednosti 120 € v ekoloških trgovinah Kalček)

Sem absolventka dvopredmetne pedagoške študijske smeri Angleški jezik s književnostjo in geografija. Že od nekdaj me je zanimala ekologija, rada sem zahajala v naravo in potovala. Ravno zato sem izbrala geografijo, ki mi je še bolj razširila obzorja. Morda ni naključje, da sem postala vegetarijanka v prvem letu študija. Že pred to odločitvijo nisem jedla veliko mesa, ker ga sploh nisem marala. Drug razlog pa je bilo spoznanje o ravnanju z živalmi za mesno industrijo. Tako sem se do sedaj približno 5 let prehranjevala vegetarijansko.

Za veganski izziv sem prvič slišala oktobra lani, vendar se takrat nisem prijavila, ker sem šla na potovanje v Maroko in se mi je zdelo, da bo izziv na potovanju težje opraviti. Morda še ena prigoda iz tega potovanja – velikokrat so mi v restavraciji skušali ponudili piščanca, saj je po njihovem to jed za vegetarijance. Ko sem letos ponovno zasledila, da bo v oktobru potekal še en izziv, sem si rekla, da letos pa moram to preizkusiti. Prijavila sem se predvsem iz radovednosti, ker o veganski prehrani nisem vedela veliko in moram priznati, da sem bila ena izmed tistih, ki so mislili, da vegani jedo samo sadje in zelenjavo. Pred izzivom sem prebrala ogromno resnic glede mlečne in mesne industrije, kar me je samo še bolj motiviralo, da uspešno opravim izziv.

V tem mesecu sem spoznala veliko novih okusov in jedi. Presenetilo me je, da nisem pogrešala prav nobene jedi od prej, saj se da vse nadomestiti oz. prilagoditi, pri tem pa nihče ne trpi. Preizkušala sem recepte, ki sem jih dobivala na mail, veliko pa sem jih poiskala tudi sama. Najbolj sem uživala ob pripravi veganskih slaščic. Vsi so bili navdušeni nad čokoladno torto in cookiji s črno čokolado in lanenimi semeni. Za zajtrk sem ponavadi jedla različno sadje, za kosilo sva si z mamo velikokrat skuhali jedi na žlico, ki sva jih prilagodili in naredili še bolj zdrave, od jote, zelja, repe, ričeta ... Tako da je na nek način malo sodelovala tudi mama. Za večerjo sem si večkrat privoščila kakšno zelenjavno juho ali pa rženi kruh z različnimi zelenjavnimi in zeliščnimi namazi. Najbolj sem vesela, da sem se odvadila jesti sladkarije, kar je ugodno vplivalo na mojo težo. :-)

Zaključim lahko, da veganska prehrana prinaša same pozitivne stvari. Moje počutje je bilo odlično, čez dan nisem bila zaspana ali utrujena, nisem se počutila napeto in tudi nekaj kg sem izgubila. Začela sem se prehranjevati bolj zdravo, pazim na izvor živila in pozorno preberem deklaracije. Sedaj se izogibam predelani hrani in veliko kupujem na tržnici. 

Med izzivom sem imela podporo družine in prijateljev, tudi oni so se med tem mesecem naučili kaj novega. Tudi v prihodnje se nameravam udeležiti še kakšnega veganskega izziva.

 

Bogumila Pavlin, dobitnica 2. nagrade (košarica veganskih izdelkov v vrednosti 100 €, ki jih podarja Prema)

Za veganski izziv sem se odločila po osmih letih izkušenj kuhanja brez mleka in jajc, saj je moj osem let star sin hud alergik. Kuhanje in priprava jedi mi torej nista predstavljala posebnega izziva, zanimivo pa je bilo, da sem zdaj še sama morala biti izredno pozorna na to, kar jem. Mislim, da se mi je to izredno obrestovalo – počutim se bolje, sem tudi bolj vztrajna pri gojenju kalčkov in drugih domačih dobrot na okenski polici, še posebej pa sem vesela, da se zahvaljujoč veganski prehrani lahko izogibam številnim izkušnjam hitrih jedi in sladic. Bolj pozorno načrtujem svoj jedilnik in uživam preproste jedi. Ko sem 1. oktobra pričela z veganstvom, me je najbolj skrbelo to, da bom črtala iz svojega jedilnika sire in jogurte, ampak sem ugotovila, da moja izredna naklonjenost tem izdelkom izvira iz njihovega 'umami' okusa. Umami okus sira sem torej nadomestila s kvasovimi kosmiči v kombinaciji z oreščki in sem z lahkoto preklopila na novo prehrano.

V času izziva smo se z družino odpravili na daljšo pot in priznam, da nas je hladilna torba, ki sem jo imela s sabo, zelo zabavala – meni pa je poleg nekaj evrov prihranila tudi skrbi in težave s prehranjevanjem na poti. Veganska prehrana ni nič dražja od tradicionalne, meni osebno se zdi primerljiva – če ne cenejša – v kolikor ne kupuješ dragih prigrizkov in narejenih jedi. So pa recepti preprosti in enostavni; vseeno pa je dobro, da ti nekdo pokaže, kako se določene stvari pripravijo in izda nekaj malih skrivnosti. Sama sem se že junija, po naročilu sina, udeležila delavnice priprave presnih sladic in so le-te postale pri nas najbolj priljubljene. Pravzaprav jemo samo še te.

Z vegansko prehrano nadaljujem in v njej uživam ter se že pripravljam na izzive praznikov – še sreča, da sem tudi do zdaj za vsak božič in novo leto obogatila naš jedilnik z sladicami in dobrotami brez mesa, mleka in jajc.

Hvala za nagrado in odlično idejo, ki me je spodbudila k pozitivnim spremembam. 

 

Ana Polona Golobič, dobitnica 3. nagrade (bon v vrednosti 100 € za presne veganske jedi in sokove v lokalu Fitbar Fresh4you)

Najprej se moram zahvaliti – za nagrado, še bolj pa za organizacijo tega dogodka in podporo.

Vegetarijanka sem 15 let (res, da sem se kdaj pregrešila s kako ribo, a ne zato, da bi jo smatrala kot »nežival« ali kaj podobnega, temveč zato, ker se mi je zdelo vsake toliko zdravo in nujno. Ko sem bila mlajša, sem imela namreč pomanjkanje železa in po incidentu v čakalnici, kjer je zdravnica kričala name, da mi mora dati najmanj transfuzijo, sem se odločila vsake toliko »popustiti«. Pa vendar – zadnje čase mi je nekaj manjkalo. Ne bi rekla fizično (ali pa tudi), toda presedal mi je sir, presedale so mi vse jedi na način rižote, v pogovoru z mesojedci mi je manjkalo argumentov, glede hranil sem vedela vse, a pravzaprav nič … Dogodek, pri katerem sem se zamislila, je bilo sodelovanje v projektu Živa knjižnica v Mariboru, kjer ljudje »berejo« ljudi. To je videti tako, da se pogovarjaš s človekom, ki je »knjiga« na podlagi neke lastnosti, dejavnosti, pripadnosti, do katere ima večina predsodke. Knjige torej skušajo razbiti stereotipe. In jaz sem bila knjiga vegetarijanka. Pravzaprav morda nisem bila prava oseba za to vlogo, saj nikoli nisem želela ljudi spreobračati. Sobivala sem brez obsojanja in predavanj, kako bi morali živeti drugi. Pa vendar – bila sem knjiga in marsikdo je pristopil k meni, da se sam izobrazi, marsikdo pa tudi z negativnimi čustvi. Našel se je celo kak tak, ki zaradi lastne dejavnosti promovira mesno prehrano, in enostavno, pogovor ni bil tak, kot bi si ga želela.

Potem pa so se stvari začele odvijati – slučajno sem zagledala oglas za Enostaven veganski izziv in predavanje v Mariboru. Ni bilo časa pretirano razmišljati – in sem se odločila poskusiti. Med izzivom (in že dan pred njim) sem prebrala ogromno člankov, preorala razne skupine na FB, si naredila seznam obveznega čtiva, zelo sta mi pomagala tudi mentorja, ki sta mi bila dodeljena, in vsakodnevna elektronska pošta z recepti in pojasnili zmot.

Moram priznati, da mi je bilo prvih nekaj dni zelo težko; pa ne zato, da bi mi dišalo »prepovedano«, ampak zato, ker sem bila šokirana, v koliko izdelkih je prisotnih ogromno dodatkov, ki po zdravi pameti tam nimajo kaj iskati. Razlog več, da naj težimo k nepredelanim živilom. Poleg prej omenjenega pa se mi je včasih zgodilo, da nisem našla (oz. si vzela) časa za razmislek, kaj jesti jutri oz. čez teden, in potem v službo nisem vzela ničesar drugega, razen nekaj mandarin ali malce oreškov ali riževe kruhke in sem potem raje bila lačna, kot da bi jedla nevegansko. Seveda to ni bilo prav, a ravno zato izziv traja mesec dni in vmes se učimo. Kmalu mi je postalo dobro; odkrivala sem novo zelenjavo, ki sem jo sicer že poznala, a nikoli uporabljala, preizkušala nove recepte in skušala malce vplivati tudi na ljudi, s katerimi sobivam. Bolj ali manj uspešno. Ob vsem tem pa sem se dobro počutila. Fizično in psihično.

Po končanem izzivu mi je bilo kar malo žal, saj mi je dajal izgovor – to je tudi nekaj, kar sem dognala in o čemer je že bilo govora: Zakaj se moramo opravičevati, ker nočemo škoditi živalim? Eden izmed očitkov, ki sem jih kdaj slišala na »naš« račun, je bil: »Ali mislite, da ste boljši od nas?« Ne! Ni nujno, smo pa vsekakor boljši v odnosu do živali! In že samo to (pa ni zgolj to) je dovolj!

Moja odločitev po zaključenem veganskem izzivu je, da se bom trudila čim bolj vegansko živeti, ker je to dobro zame in za naš planet. Pa tudi če pridam le drobec, bo to drobec pozitivne energije, ki šteje.

Občudujem ljudi, ki so si jasno in trdno začrtali pot veganstva – vaše društvo in projekt sta mi pomagala do dobrih spoznanj. Všeč mi je tudi, da bodo potekali tudi individualni Enostavni veganski izzivi in se bo lahko vsak odločil za akcijo ter mu ne bo treba čakati in se izgovarjati na oktober.

Hvala vsem za nasvete iz prve roke – dajmo si pomagati za boljši jutri.

 

dogodek_30_evi.jpg

Objavljeno: 20. november 2013