V zadnjih štirih desetletjih je v javnosti in akademskih krogih zanimanje za odnos med ljudmi in živalmi močno naraslo: razvila se je filozofija živalskih pravic, povečalo se je gibanje za osvoboditev živali, pojavila se je kognitivna znanost o živalih (znanost o živalski kogniciji), v zadnjem desetletju pa se je začela razvijati tudi politična debata (Boyer in sod., 2015; Milburn, 2016). Politična debata o živalskem vprašanju je še vedno zapostavljena. Z namenom podkrepitve politične debate je leta 2015 začela izhajati znanstvena revija ‘Politics and Animals’ (Boyer in sod., 2015). Nič ne bi bilo narobe, če bi to revijo v roke vzeli tudi naši nečuteči poslanci.
V Evropi so bile rejne živali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja definirane kot kmetijske dobrine. Šele leta 1997 so v evropski zakonodaji definirali živali kot čuteča bitja (angl. sentient beings) (Ornik in Volk, 2010; Treaty of Amsterdam …, 1997). To je bil prelomni korak za živali, ampak le »na papirju«. V praksi se živinoreja ni pomembno spremenila v korist živali (Pedersen, 2009; Proctor, 2012; Berg in Yngvesson, 2012; Sobbrio, 2013; Civil society statement …, 2017).
Ker Evropejci nismo sposobni preprečiti epidemij ptičje gripe in s tem usmrtitev več milijonov okuženih živali, ki so v teh primerih obravnavane kot odpadek, zelo težko kdorkoli zagovarja stališče, da so rejne živali v Evropi obravnavane kot čuteča bitja. Ker živil živalskega izvora za zdravo življenje ne potrebujemo, je vsak uboj rejne živali nepotreben, dopuščanje obravnavanja živali kot odpadek pa je povsem nedopustno. Če protivirusna cepiva in/ali zdravila niso dovolj učinkovita ali ekonomična, da bi preprečila pandemije ptičje gripe, bi bilo treba drastično zmanjšati število perutnine, namenjene za prehrano ljudi. Če bi v perutninarstvu bile dovoljene izključno takšne kmetije, kjer bi živali bile v prosti reji in bi jih bilo dovolj malo, da bi si kmetje lahko v primeru epidemije/pandemije privoščili cepljenje ali zdravljenje ogroženih ali okuženih živali namesto uboja, bi lahko trdili, da se perutnino morda obravnava kot čuteča bitja. Realnost je daleč od tega, saj pri perutninarstvu v Sloveniji prevladuje reja industrijskega tipa (KGZS, 2010).
Na splošno je namen pravic zaščita interesov ali potreb. Čuteča bitja imajo zavest (angl. consciousness), subjektivno voljo, občutke, želje, interese, subjektivne preference, fiziološke in psihološke potrebe, stremijo k dobremu počutju in se zavedajo lastnega telesa (Bruers, 2015; Proctor, 2012). Pozitivni in negativni občutki so pokazatelj (ne)zadovoljitve interesov (Bruers, 2015; Singer, 2016). Čutečnost (angl. sentience) je zato moralno relevanten kriterij za dodelitev moralnega statusa in osnovnih pravic živemu bitju (Bruers, 2015; Puryear, 2016).
Na splošno je sprejeto, da so čuteča bitja vsaj vretenčarji (Proctor, 2012). Med vretenčarje z možgani spadajo vse živali, ki jih imajo ljudje najpogosteje za družabnike (mačke, psi, ptice, konji, glodavci, kunci in ribe) in vse živali, ki jih ljudje najpogosteje jedo (perutnina, prašiči, ribe, kunci, govedo, ovce, koze, konji, glodavci, psi, kamele in osli) (Wullimann, 2016). Vsaj vsi sesalci, ptice in hobotnice (hobotnice spadajo med nevretenčarje) posedujejo nevrološke substrate, ki generirajo zavest (Low in sod., 2012). Debata o čutečnosti rib še poteka in iz previdnostnega principa jih je bolj etično obravnavati kot čuteča bitja (Proctor, 2012; Bass, 2016; Michaelson in Reisner, 2018). Znanost rastlin ne uvršča med čuteča bitja (Bruers, 2015).
Pravic ni smiselno dodeljevati na podlagi živalske vrste ali na podlagi intelektualnih zmožnosti (Bruers, 2015; Singer, 2016; Puryear, 2016). Dodeljevanje pravic na podlagi živalske vrste (specizem) bi bilo enako nesmiselno kot dodeljevanje pravic na podlagi rase (rasizem) ali spola (seksizem) (Bruers, 2014; Singer, 2016). Dodeljevanje pravic na podlagi živalske vrste je preveč subjektivno, saj bi Evropejci psom želeli dodeliti pravice, ker so njihovi družabniki, Korejci pa psom pravic ne bi želeli dodeliti, saj bi to od njih zahtevalo spremembo prehranjevalnih navad. Če bi na podlagi vrste dodelili pravice le ljudem, se s tem ne bi strinjali tisti, ki imajo nekatere živali za družabnike (hišne ljubljenčke). Dodeljevanje pravic na podlagi intelektualnih zmožnosti tudi ni smiselno, saj bi se večina strinjala, da morajo osebe z motnjami v duševnem razvoju in dojenčki obdržati pravice (Bruers, 2015; Singer, 2016; Puryear, 2016). Nekatere človeške osebe z motnjami v duševnem razvoju so iz intelektualnega vidika manj zmogljive od nekaterih čutečih nečloveških vretenčarjev, obojim pa je skupna čutečnost. Verjetnost, da so vretenčarji z delujočim živčnim sistemom čuteča bitja, je enaka kot verjetnost, da so čuteča bitja tudi nekatere osebe z motnjami v duševnem razvoju, in je veliko večja od verjetnosti, da so čuteča bitja tudi rastline (Bruers, 2015). Čeprav intelektualne zmožnosti niso moralno relevanten kriterij za dodeljevanje pravic, lahko hipotetiziramo, da bi dodelitvi pravic dojenčkom in/ali osebam z motnjami v duševnem razvoju na podlagi intelektualnih zmožnosti morala slediti dodelitev pravic vsaj še naslednjim: teličkom, odraslemu govedu, mladičem drugih vretenčarjev in odraslim vretenčarjem. Pri dodeljevanju pravic na podlagi čutečnosti se izognemo vsem dilemam iz tega odstavka in minimalne osnovne pravice dodelimo tako osebam z motnjami v duševnem razvoju in ostalim ljudem (vključno z dojenčki) kot tudi najpogostejšim hišnim ljubljenčkom (vključno z mladiči), najpogostejšim rejnim živalim (vključno z mladiči) in najpogostejšim lovljenim živalim (vključno z mladiči). V primerih, ko je znanstveni konsenz o (ne)čutečnosti nekega živega bitja še v nastajanju, pa lahko uporabljamo previdnostni princip (Bass, 2016; Michaelson in Reisner, 2018).
Če prevzamemo stališče, da si vsa čuteča bitja, ki nastopajo v odnosu človek-žival, zaslužijo vsaj osnovno pravico do življenja (pravica preprečuje nepotreben in nameren uboj; sedanja človeška pravica: “Vsakdo ima pravico do življenja.”), osnovno pravico do neizkoriščanja (pravica preprečuje nepotrebno izkoriščanje; sedanja človeška pravica: “Nihče ne sme biti držan ne v suženjstvu ne v tlačanski odvisnosti.”) in osnovno pravico do dobrega počutja (sedanji človeški pravici: “Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.”; “Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.”), smo prevzeli vegansko filozofijo in se moramo zavzeti za drastične spremembe v slovenski/evropski/svetovni živinoreji in v (ribo)lovu. Vsaj v razvitih državah za kmete/lovce/ribiče in druge vpletene (vključno s potrošniki) izkoriščanje čutečih bitij ter uživanje živil živalskega izvora ni nujno potrebno za ohranjanje njihovega dobrega zdravja, zato bi vsaj v razvitih državah (kamor spada tudi Slovenija) za večino ljudi veganstvo moralo biti moralna dolžnost. [Opomba: Sedanje človeške pravice v tem odstavku so dobesedno prepisane iz Splošne deklaracije človekovih pravic (Varuh človekovih pravic RS, 2009).]
Slike: Max Pixels [Javna last], Wikimedia Commons [Javna last], Wikimedia Commons [Javna last], Wikimedia Commons [Javna last], Wikimedia Commons [Javna last]
Pripravil: Matevž Jeran
