Ko sem kot šestletnik hranil svojo sestro, se spomnim, da mi je mama naročila naj pazim, da bo sestra zagotovo pojedla vse koščke mesa, ker mora dobiti beljakovine. Počel sem vse mogoče: jo spodbujal, prosil, ji ukazoval, uporabljal vse mogoče trike, samo da bi mi jo uspelo prepričati, naj poje meso. Zdelo se mi je, da je bil njen naravni vzgib meso izpljuniti, ne pa pojesti. Po najboljših močeh sem se trudil, da sem bil do nje ljubeč in prijazen. Res sem hotel, da bi bila zdrava in močna. Pred njo sem se pretvarjal, da jem meso in ji prigovarjal, da naj me posnema. Seveda sem samo sledil navodilom moje mame prav tako kot je ona sledila navodilom, ki jih je dobila od svoje mame in ona od svojih prednikov in tako skozi generacije stoletja nazaj. Ironično je, da smo nemočnim otrokom skozi generacije vsiljevali meso in mlečne izdelke, v prepričanju, da je to dobro in zdravo zanje. Sčasoma je Laura, prav tako kot jaz, postala priučen vsejedec. Kljub vsemu lahko z veseljem povem, da je moja draga sestra Laura že več let veganka, prav tako moja mama in Laurina hčerka Christy. Christyjin sin je vegan od rojstva. Vse to kaže, da gre edini razlog za to, da jemo meso in s tem povzročamo nenehno trpljenje živalim, iskati v dejstvu, da slepo sledimo navodilom, ki so nam jih vbijali v glavo od otroštva dalje. Spodbudno je dejstvo, da je mogoče podvomiti v ta navodila, jih postaviti pod vprašaj.
Jedro današnjega trpljenja leži v skoraj neprestanem napadu na žensko senzitivnost, prijaznost in materinsko vzgojo, po kateri sicer hrepenimo, vendar je bilo to hrepenenje v nas zatrto s strani obstoječih družbenih vzorcev; zlasti s kulturno pogojenimi navadami uživanja mesa. Od otroštva naprej smo prisiljeni ne samo gledati, kako družinski člani, sosedje,učitelji, religiozni vodje in drugi jedo meso, ampak moramo tudi sami sodelovati pri tem. Ljudje se učimo skozi izkušnje. In kar se naučimo pri tem, je potlačiti našo naravno senzitivnost, našo naravno sposobnost komuniciranja, kakor tudi s tem neločljivo povezano samospoštovanje in samozavest. Jesti krutost in strah pomeni jesti tudi razdor in tekmovanje, elitizem in brezbrižnost, ločevanje in zanikanje, poleg že tako samih po sebi škodljivih nasičenih maščob, holesterola in živalskih proteinov, ki zakisajo telo.
S tem, ko hrepenimo po miru, pravičnosti, svobodi in obilju, intuitivno razumemo, da temelji takega sveta ležijo v prebujenju notranje, svete ženske dimenzije, ki jo v knjigi Hrana za mir označujem z imenom Sofia. Sofia predstavlja sveto, modro mater, ki živi znotraj nas. Je bistven vidik naše resnične narave, ki pa ga zatremo z vsakim grižljajem mesa prestrašenih mater, z vsakim grižljajem jajc in sira, ki ga samovoljno in brezbrižno jemljemo zasužnjenim živalskim materam. Dejstvo je, da so bile vse od prvih začetkov živinoreje 10000 let nazaj, živali ženskega spola – matere – tiste, ki so bile še posebej kruto zlorabljene. Proizvodnja in uživanje mesa, mlečnih izdelkov in jajc predpostavljata našo popolno nadvlado nad materinskimi funkcijami sesalcev, ptic in rib in izkoriščanje njihovih reproduktivnih organov, izkoriščanje njihove sposobnosti negovanja in vzgajanja mladičev. Vse to ne povzroča trpljenja samo materam, ki so neprestano breje in jim vedno znova ukradejo njihove mladičke; povzroča stisko tudi nam in našim otrokom. Samo povezave ne vidimo, ker smo zelo dobro naučeni, da se ne zmenimo za stvari, četudi so več kot očitne.
Zelo dobro je znano, da je uživanje mlečnih izdelkov polnih estrogena, vodilo do znižanja starosti, pri kateri dekleta dobijo svoje prvo mesečno perilo. Ta starost se je iz 17-18 let, kolikor je bila več deset tisoč let, znižala na komaj 10-12 let, kolikor je danes. Samo pomislite, koliko trpljenja to povzroča našim otrokom in celotni kulturi zaradi visoke stopnje najstniške nosečnosti in z vprašanji ter problemi splava. To predstavlja samo vrh ledene gore. Ko tako vsako leto zlobno dominiramo nad bilijoni živali ženskega spola, hkrati brezobzirno potlačimo svojo lastno sposobnost za skrb, čutenje, nego in zaščito. Te notranje materinske sposobnosti, ki jih imamo prav vsi, so ključne tako za naše lastno zdravje kot za zdravje celotne kulture.
Najmočnejši glas proti vojni in proti nasilju nad otroki in nad našim planetom vedno prihaja s strani mater. Danes živimo v ključnem, kritičnem času in lahko opazimo, kako vzporedno potekata dva procesa – degradacija svete ženskosti in hkrati močno ponovno prebujenje in vzpon svete ženskosti v nas vseh. Najboljši in najmočnejši odgovor na to je – postati vegan. Ko odpremo naša srca in um in se soočimo z zagato, v kateri smo se znašli, ko podvomimo v pravila, ki so nam jih vtepali v glavo od otroštva, in dovolimo naši notranji materi, da izrazi svoje sočutje in milost skozi nas, postanemo del rešitve. Vojne, uničevanje okolja, nepravičnost in bolezni se napajajo iz istega vira. Lahko se pozdravimo, ko prebudimo v sebi ljubeč materinski odnos do vseh živih bitij in jim izkažemo naklonjenost in spoštovanje, ki izhaja iz naše resnične narave. Iskanje ljubečega materinskega odnosa do vsega živega je bil namen vseh starodavnih praznovanj v čast materi obilja in milosti. Hkrati je to tudi poziv nam, da preko praznovanja materinskega dne raziskujemo globlji pomena našega življenja na tej prelepi Zemlji.
Vsak izmed nas lahko sodeluje pri prebujenju Sofie. Vsak izmed nas lahko izkusi proces zdravljenja na globljih ravneh našega bivanja s tem, da podvomi v obstoječe, zastarele družbene vzorce glede uživanja hrane in začne uživati biološko hrano, pridelano z ljubečim vrtnarjenjem in sadjarjenjem. Čas je, da se spomnimo, da je prakticiranje celostnega veganstva osnova za duhovno prebujenje, kulturno harmonijo, trdno zdravje in za varovanje prihodnosti življenja na Zemlji. Vse matere so povezane in mi smo vse matere.
Avtor prispevka: dr. Will Tuttle
Izvirni prispevek: Finding the Divine Mother Within Us All
Prevod: Špela Matko
Lektura: Mojca Zorko
