V Slovenskem veganskem društvu smo pri peticiji ‘Možnost izbire veganskega obroka v javnih ustanovah’ zbrali že več kot 5000 podpisov. Peticijo bomo vložili v Državni zbor – na Komisijo za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Ugotovili bomo, katere politične stranke peticijo podpirajo. Pripravili bomo zakonodajni predlog, ki bo v primeru sprejetja v državnem zboru omogočil možnost izbire veganskega obroka v vseh javnih ustanovah, ki nudijo hrano. Na to temo smo izvedli nekaj intervjujev s prehranskimi strokovnjaki in s pravnico. Tokrat intervju poteka z zdravnico, specialistko psihiatrije in sistemsko družinsko terapevtko dr. Zdenko Čebašek-Travnik. Zdravniški stroki in javnosti je najbolj poznana po tem, da je od leta 2017 do leta 2021 bila predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, in po tem, da je od leta 2007 do leta 2013 bila varuhinja človekovih pravic.
Podpirate peticijo ‘Možnost izbire veganskega obroka v javnih ustanovah’? Se vam ta tema zdi pomembna – zakaj?
Peticijo Možnost izbire veganskega obroka v javnih ustanovah podpiram. Tema se mi zdi pomembna, saj potrebujemo zakonsko ureditev tega področja, s katerim bi bilo mogoče čimprej zagotoviti veganske obroke vsem, ki bi se za to odločili. Morda bi nekoliko spremenila usmeritev oziroma poudarek pri vaših aktivnostih – in bi jo od domnevne kršitve človekovih pravic bolj usmerila k pravici do zdravega življenjskega okolja in neposredne koristi za zdravje posameznika.
Menite, da pri trenutni ureditvi prehrane v javnih ustanovah prihaja do kršitev človekovih pravic? Ali lahko varuh človekovih pravic že pri trenutni pravni ureditvi kako pomaga veganom, ki veganskega obroka v javnih ustanovah ne morejo dobiti?
Za odgovor na vprašanje, ali pri trenutni ureditvi prehrane v javnih ustanovah prihaja do kršitev človekovih pravic, bo treba (ponovno) postaviti vprašanje Varuhu človekovih pravic. V času mojega mandata varuhinje smo se s tem vprašanjem večkrat ukvarjali (https://www.varuh-rs.si/sl/sporocila-za-javnost/novica/zagotavljanje-vegetarijanske-prehrane-v-solah/), sedaj veljavnega mnenja oziroma priporočil Varuha pa ne poznam. Dejansko smo takrat obravnavali dostopnost vegetarijanske (ne veganske) prehrane v javnih šolah in vrtcih ter ugotavljali, da pri trenutni pravni ureditvi Varuh ni mogel pomagati. Vendar pa v zadnjih letih opažam, da v številnih ustanovah že nudijo brezmesne obroke (ne glede na osebno opredelitev jedca) in da takšna sprememba ponekod že postaja konkurenčna prednost. V nekaterih vzgojno varstvenih ustanovah že vsakodnevno nudijo tudi brezmesni obrok za učence oz. dijake. Seznanjena sem tudi s tem, da so v nekaterih okoljih do takšnih sprememb izrazito odklonilni in se pri tem sklicujejo na zakonske oz. pravne okvire (npr. pravilnike). In te bi bilo res dobro čimprej spremeniti …
Največja prehranska organizacija na svetu – Akademija za prehrano in dietetiko – bi našo peticijo verjetno podprla. Imate izkušnje z delom v Zdravniški zbornici Slovenije: Menite, da bi slovenska zdravniška stroka predloge iz peticije podprla ali bi jim nasprotovala? Kakšne so vaše izkušnje?
Doslej še nisem imela neposrednih stikov z Akademijo za prehrano in dietetiko, zato ne poznam njenih mehanizmov delovanja, tudi ne glede dajanja podpore posameznim peticijam. Sama se bolj navezujem na strokovne platfome, kot je na primer Plant-based health professionals UK (https://plantbasedhealthprofessionals.com/about-us) ali American College of Nutrition, ki izdaja revijo Journal of the American Nutrition Association in prireja znanstvene konference v ZDA in Evropi. Kar se tiče zdravniške stroke v Sloveniji, je ta glede celostne rastlinske prehrane (ta izraz se mi zdi ustreznejši kot veganstvo) razdvojena in je uradno ne podpira oziroma opozarja na nevarnosti, ki bi jih takšna prehrana pomenila za otroke in bolnike. Vendar pa mi je znano, da je tudi v Sloveniji vse več zdravnikov in zobozdravnikov, ki celostno rastlinsko prehrano prakticirajo, podpirajo in tudi promovirajo kot zdrav način prehrane. Seveda ob upoštevanju strokovnih priporočil za nadomeščanje hranil, ki jih pri takšni prehrani utegne primanjkovati. Več podpornikov med zdravništvom bi zagotovo dobili za spremembe, ki bi zmanjšale vnos živalskih sestavin, ne pa jih povsem ukinile (na primer brezmesni ponedeljek ali kaj podobnega).
Menite, da je politika pripravljena na spreminjanje zakonov ali ustvarjanje novih zakonov, ki so na prvi pogled v prid le manjšini – podpornikom veganskih obrokov? Bi bilo upoštevanje predlogov peticije res v prid le manjšini ali bi šlo za širše družbene koristi?
Kot sem že omenila v prvem odgovoru, bi kazalo poskusiti s spremembo zakonske ureditve ne le v smeri uveljavljanja človekovih pravic, temveč tudi k pravici do zdravega življenjskega okolja in neposredne koristi za zdravje posameznika, ki uživa celostno rastlinsko prehrano. Tako bi iz vprašanja manjšine (veganov) prišli do večine (vsejedcev, ki si želijo zdravo živeti). Izjava predsednika vlade dr. Roberta Goloba je bila korak v to smer, vendar so na njegovo izjavo glede prostovoljne omejitve uživanja mesa padale številne (negativne) pripombe. Menim, da bi predlogi iz peticije dejansko pomenili širšo družbeno korist, ki bi jo politiki morali podpreti, če res želijo dobro svojim volivcem. Morda pa bi k intervjuju povabili tudi katerega od znanih politikov, za katerega je javnosti znano, da je naklonjen celostni rastlinski prehrani ali jo celo prakticira.
Menite, da bi v javnih ustanovah veganski obroki v primerjavi z običajnimi morali biti dražji, enako dragi ali cenejši? Menite, da bi po spremembi zakonodaje, ki jo želimo doseči, prihajalo do dodatnih obremenitev kadra v kuhinjah? Prav iskanje zakonske rešitve, torej spremembe zakonodaje, naj bi bilo zagotovilo, da ne bo prišlo do preobremenitve osebja, saj zakonske spremembe terjajo spremembe v proračunu, v kolikor prinašajo finančne implikacije.
Glede cen obrokov celostne rastlinske prehrane menim, da bi morale biti enake oz. podobne običajnim obrokom, saj bi le tako omogočili resnično izbiro. Ker nisem strokovnjakinja za pripravo hrane, težko ocenjujem, kolikšna bi bila dodatna obremenitev kadra v večjih kuhinjah. Iz osebnih izkušenj 30-letnega vegetarijanstva pa menim, da bi z ustreznim usposabljanjem lahko te dodatne obremenitve naredili sprejemljive tudi za zaposlene v kuhinjah javnih ustanov. Na to vprašanje bi vam lahko bolje odgovorili v tistih javnih ustanovah, kjer brezmesne obroke pripravljajo že več let.
Bi še kaj dodali na kakšno od odprtih tem?
Opažam, da trgovske verige že ponujajo veliko izbiro hrane za vegane – vse od napitkov, ki zamenjujejo mleko živali, do številnih predpripravljenih jedi, ki po okusu in videzu spominjajo na mesne izdelke, čeprav so narejene na rastlinski osnovi. K nekaterim takšnim jedem dodajajo tudi snovi, ki jih vegani potrebujejo. Vedno več pa je tudi izdelkov, po katerih z veseljem segajo tudi vsejedci – predvsem iz razloga, ker so okusni in ker na ta način prispevajo k ohranitvi ali izboljšanju lastnega zdravja. Morda pa bo kmalu prišel čas, ko bodo v kuhinjah javnih ustanov omogočali obroke celostne rastlinske prehrane tudi brez obveze iz zakonskih sprememb.
Hvala za pogovor!
Spraševal: Matevž Jeran
